Smrt genija

Na današnji dan, leta 1957 je umrl, Jože Plečnik.

Plečnik je arhitekt, ki si je močno prizadeval, da bi z lastnim umetniškim ustvarjanjem dal slovenski arhitekturi izrazito prepoznavnost. Zaradi njegovega kakovostnega, raznolikega dela na Dunaju, v Pragi in Sloveniji ter zaradi vpliva na bodoče generacije arhitektov je po mnenju večine največji slovenski arhitekt.

Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču, ob Gregorčičevi ulici v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico.

Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.

Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na Dunaj. Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov. Nad profesorjevo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Profesor Wagner je hitro opazil njegovo izredno nadarjenost za risanje in mladega študenta sprejel v svojo mojstrsko šolo. Zaradi pomanjkanja strokovnega znanja je v šoli doživel začetni neuspeh, a Wagner ga je sprejel v svoj atelje, in mu tako omogočil, da je ob delu že v enem letu nadomestil manjkajočo izobrazbo. Mladenič je za tem nadaljeval študij kot redni študent. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji (do Pariza). Nato se je za kratek čas vrnil k Wagnerju in mu pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob kanalu Donave.

Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Znal je načrtovati hiše in vse njihove detajle. Kot izučeni pohištveni mizar je bil Plečnik sposoben svoje izdelke elegantno oblikovati. Z oblikovanjem pohištva si je pridobil velik ugled v mestu. Organiziral je odmevno razstavo cerkvene umetnosti leta 1905 in povabil meniške umetnike iz samostana v Beuronu, ki so načrtovali pod konservativnim vplivom. Proti koncu desetletja je dokončno zapustil secesijski slog, saj je že po potovanju v Italijo začel razvijati drugačen arhitekturni jezik s stilnimi značilnostmi modernizma in klasicizma.

V prvem desetletju 20. stoletja je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secesijskega stila v modernizem, imele so pa tudi inovativne tlorise. Najbolj znana bila Zacherlova hiša v središču mesta, kjer je uporabil inovativen enoten fasadni plašč z ritmično oblikovano fasado temnih materialov. Hiša je predstavljala močan kontrast s svetlimi in umirjenimi secesijskimi stavbami.

Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Svetega Duha v delavski četrti Ottakring. Plečnik, ki je bil že od mladosti globoko veren, je bil prepričan v potrebi po vrnitvi k prvotno, neokrnjeno in demokratično krščanstvo. S tem prepričanjem je zasnoval eno prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobetona. Zaradi tega dela se je Plečnik uvrstil med pionirje moderne arhitekture v Evropi.

Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične cerkvene arhitekture. Na Dunaju je bilo veliko nemirov zaradi težkih ekonomskih razmer. Plečnik je sprejel povabilo, da postane leta 1911 profesor na Umetniško–obrtni šoli v Pragi. V češki prestolnici je živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov in z dodatnim študijem.

Vrnitev v Ljubljano

Od 1921. naprej pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je prevzel vlogo vodilnega predavatelja s popularno “Plečnikovo” šolo. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je postavil cerkev sv. Srca Jezusovega. Eno od različic konceptov za to cerkev je kasneje porabil za cerkev sv. Frančiška v Šiški.

Dolga leta je razmišljal o olepševanju za ljubljanske ulice. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: “Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir” Ob njegovi vrnitvi se je takoj s svojimi ljubljanskimi študenti začel ukvarjati z urbanizmom in dopolnjevanju mesta, kjer je najprej dopolnjeval rimske osi, zlasti nekdanji cardo blizu svoje rojstne hiše. Zgodaj se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ker je z domišljijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, beton za balustrade ali pa je uporabil odstranjeni kamen pri drugih projektih.

Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov.

Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval.

Od lani so na Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani. 

Nominacijo je pod vodstvom Ministrstva za kulturo in v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pripravila delovna skupina strokovnjakov s področij varovanja, ohranjanja in upravljanja kulturne dediščine v sodelovanju z lastniki in upravljalci Plečnikovih del.

Izbranim Plečnikovim delom v Ljubljani so z vpisom priznali t. i. izjemno univerzalno vrednost. Med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo, se odslej uvrščajo dela, ki sestavljajo spomeniško območje, nastalo v strnjenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat arhitektovih intervencij v mestno tkivo Ljubljane. Pri snovanju intervencij je izhajal iz že grajenega mesta ter ga, upoštevajoč njegove kvalitete, topografske danosti prostora in arhitekturne dosežke preteklih dob, povezal in nadgradil v prepoznavno celoto, ki jo danes imenujemo tudi »Plečnikova Ljubljana«.

Izbor del, vpisanih na seznam, obsega sedem sestavnih delov:

1. vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in
2. Trnovski most,
3. kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda),
4. ureditev arheološkega parka (Rimski zid),
5. kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter
6. cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in
7. delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški).

Seznam del:

Dunajsko obdobje

• Vila Langer, Dunaj (1900–1901)
• Zacherlova Hiša, Dunaj (1900–1905)
• Vila Loos, Dunaj (1901)
• Hiša Weidmann, Dunaj (1901–1902)
• Najemniška hiša Langer, Dunaj (1901–1903)
• Vodnjak karla Boromejskega, Dunaj (1906–1909)
• Cerkev sv. Duha, Dunaj (1908–1913)
• Kapela Zacherl, Dunaj (1912–1914)

Praško obdobje

• Rajski vrt, Praški grad (1920–1926)
• Vrt na okopih, Praški grad (1920–1927)
• Prvo dvorišče, Praški grad (1920–1926)
• Plečnikova dvorana (1920–1931)
• Predsednikovo stanovanje, Praški grad (1921–1927)
• Tretje dvorišče, Praški grad (1920–1947)
• Bikovsko stopnišče, Praški grad (1925–1931)
• Vrt na bastiji, Praški grad (1927–1932)
• Park predsedniške letne rezidence, Lány (1920–1933)
• Cerkev sv. Srca Jezusovega, Vinohrady (1921–1932)

Ljubljansko obdobje

• Plečnikova hiša v Trnovem, Ljubljana (1921–1930)
• Cerkev sv. Jožefa (notranjost), Ljubljana (1922–1941)
• Stadion za Bežigradom, Ljubljana (1923–1939)
• Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina (1925–1956)
• Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, Ljubljana (1924–1931)
• Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, danes Ustavno sodišče (notranja preureditev), Ljubljana (1925–1927)
• Cerkev sv. Mihaela, Črna vas pri Ljubljani (1925–1939)
• Šentjakobski trg, danes Levstikov trg, Ljubljana (1926–1938)
• Rimski zid, avtorska rekonstrukcija, Ljubljana (1926–1938)
• Celjska posojilnica, danes Banka Celje, (1927–1930)
• Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, Ljubljana (1928–1930)
• Trnovski most na Gradaščici, Ljubljana (1928–1932)
• Čevljarski most, Ljubljana (1931–1932)
• Tromostovje, Ljubljana (1929–1932)
• Dolničarjeva ulica, tlakovanje (1929)
• Tržnice, Ljubljana (1939–1942)
• Zapornica na Ljubljanici, Ljubljana (1933–1939)
• Vegova ulica s hermami skladateljev, Ljubljana (1929–1942)
• Ureditev parka Tivoli, (1929–1933)
• Cerkev sv. Antona Padovanskega, Beograd (1929–1932)
• Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (1930–1941)
• Vila Prelovšek, notranja ureditev, Ljubljana (trideseta leta 20. stoletja)
• Jezuitski samostan, Maribor (1932)
• Kraljeva lovska koča, Kamniška Bistrica (1932–1933)
• Peglezen, Poljanska cesta, Ljubljana (1932–1934)
• Cerkev sv. Jerneja, Šiška, Ljubljana (1933–1938)
• Cerkev sv. Antona Puščavnika, Zgornja Rečica pri Laškem (1935–1939)
• Cerkev Matere Božje Lurške, Zagreb (1934–1937)
• Paviljona Murke, Begunje (1937–1939)
• Poslovilni kompleks Žale, Ljubljana (1937–1940)
• Grobnica Šušteršič, Žale (1925)
• Grobnica Žagar, Rakek (1930–1932)
• Uršulinska gimnazija, danes gimnazija Jožeta Plečnika, Šubičeva ulica, Ljubljana (1939–1947)
• Cerkev sv. Benedikta, preureditev, Zgornje Stranje (1946–1957)
• Cerkev obiskanja Device Marije, Tolminsko hribovje, Ponikve (1948–1958)
• Letno gledališče Križanke, Ljubljana (1952–1956)
• Paviljon na Brionih, Veliki Brion (1955–1956)
• Spomeniki žrtvam druge svetovne vojne: Dolenja vas v Selški dolini (1949–1950); Litija (1950–1951); Laško (1951); Ljubljana (1951–1954), Vipava (1953), Črna na Koroškem (1956)
• Kapela Frančiškanskega samostana, Kamnik (1952–1956)
• Krstna kapela v župnijski cerkvi, Mengeš (1953–1955)
• Rožnovensko stopnišče, Kranj (1954–1955)
• Zvonika ribniške cerkve (realizirano posmrtno)