Čestitke za god

Danes goduje veliko Slovencev in Slovenk: pred petnajstimi leti so pri nas našteli skoraj 29.000 Alojzov, zelo pogosta (več kot 13.000) je ženska oblika Alojzija. Manj pogoste so bile druge različice obeh imen: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek; Alojza, Lojzka. In prav vsem voščimo ob današnjem godu!

Aja, kdo sploh goduje? Alojzij Gonzaga.

Sveti Alojzij se je rodil v plemiški družini Gonzaga v Catiglionu. Že njegov prihod na svet je bil težaven, saj je ob rojstvu skoraj umrl. Kasneje se je okrepil, tako telesno kot tudi miselno, saj se je njegova razumnost in bistroumnost pričela kazati že zelo zgodaj. 

Kot pravega Gonzago so ga zanimali konji in vojska, zato ga je oče leta 1573 vzel s seboj na vojaški tabor. Tu je Alojzij živel pravo življenje vojaka. Naučil se je precej kletvic. Doživel je tudi nesrečo, saj mu je smodnik iz puške udaril naravnost v obraz. Razen osmojenih obrvi in nekaj manjših opeklin je odnesel brez posledic.

Leta 1581 je morala Alojzijeva družina spremljati cesarico vdovo Marijo Avstrijsko, ki je potovala iz Prage v Madrid. Na španskem dvoru je Alojzij postal prijatelj in paž prestolonasledniku Diegu, sinu španskega kralja Filipa II. Po smrti Diega se je Alojzij še bolj posvetil duhovnemu življenju in vztrajal pri svojem poklicu. V Španiji je njegova družina ostala vse do leta 1584.

Takoj, ko je njegov oče izvedel, da želi vstopiti k jezuitom je pobesnel. Člani tega reda v tistem času niso smeli prejeti visokih cerkvenih služb, zato njegov oče tega ni odobraval. Najprej ga je hotel prepričati v nasprotno, tako da je k njemu pošiljal različne dostojanstvenike. Oče, še vedno besen, je Alojzija in Rudolfa poslal po italijanskih dvorih, da bi Alojzija spreobrnili. Brez uspeha. Skrušen oče je priznal, da tu ne more nič več pomagati in je leta 1585 s solzami v očeh gledal sina, ki se je slovesno odpovedal kroni in nasledstvenim pravicam. Tako je Alojzij ves srečen odpotoval v Rim da bi se pridružil jezuitom. 

Ko se je vrnil, je v Rimu izbruhnila kolera in Alojzij se je javil, da bo pomagal bolnikom. Najprej njegova prošnja ni bila uslišana, saj je bil šibkega zdravja, a je vztrajal tako dolgo, da mu je uspelo prepričati predstojnike, da je pripravljen na to nalogo. Tako je z ljubeznijo pomagal bolnikom, dokler tudi sam ni zbolel. Umrl je 21. junija 1591.

Zaradi njegovega svetniškega življenja se je že kmalu pričel postopek za beatifikacijo. Tako ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega že leta 1605, Papež Benedikt XIII pa 1726 še za svetnika.

Zavetnik: Mantove, mladine, študentov; priporočajo se mu pri izbiri poklica, proti kugi, proti očesnim boleznim.