Sv. Medard (8. junij)
Če na sv. Medarda dežuje, štirideset dni dež še naletuje.
Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho.
Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi.
Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.
Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije.
Zavetnik: kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.
Iz njegovega življenja:
Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati – premožna svobodna kmeta, oba usmiljena – sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa – tako pravi legenda – ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Ja, okrog Medarda je spletenih kup legend.
Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Že zelo star, 73 let, je postal škof v Vermandoisu, ki leži severovzhodno od Pariza, kjer je škofoval petnajst let. Za škofa so ga hoteli tako ljudje kot duhovščina.
