Z vetrom v laseh namesto daljincem v roki

VAŠE ZGODBE

70 letni Slavko Zorko zadnjih 43 let živi v prelepi in v naravo objeti Bohinjski Bistrici. Tu si je ustvaril družino – ima ženo in dva odrasla sinova, pred tremi leti pa je nenavadnega dedka razveselila vnukinja Pija. Zakaj zapišem nenavadnega? O tem se lahko vsak prepriča že po fotografijah. Da, verjetno ne srečujete zelo pogosto dedkov na takšnih »mašinah«, ki (sicer z zmerno hitrostjo in previdnostjo, ki jo prinese le starost) režejo ovinke in lovijo občutke z vetrom v laseh…

»Moja prva zaposlitev je bila v Železarni Jesenice, delal sem tudi v mladinskih brigadi in kasneje postal voznik tovornjaka v podjetju na Jesenicah. Nato sem po opravljenem izpitu za avtobus sprejel delo voznika lokalnega avtobusa na Jesenicah. Ko sem se po poroki preselil v Bohinj, sem delal kot voznik avtobusa pri SAP Ljubljana. Nato sem sprejel službo bližje domu, in sicer ponovno kot voznik tovornjaka v trgovskem podjetju na Bledu in tako z vsemi spremembami v podjetju končal kot vznik v Mercatorju v Ljubljani,« nam opiše življenjsko pot,ki je bila istočasno tudi siva pot, tako kot poje zimzelena pesem Aleksandra Mežka.

Kako pa aktivni moški doživi upokojitev, me je zanimalo. Ali je morda kdaj pomislil.«No, zdaj pa nisem več za nobeno rabo in lahko samo še umrem..,”si drznem vprašati sogovornika, ki je v pokoju že 10 let.

»Kot zaposlen na kateremkoli delovnem mestu sem delal pošteno in vestno in mislim, da sem vedno bil dober sodelavec in prijatelj. S sodelavci v podjetju sem bil aktiven sindikalist v ZSSS Mercator Gorenjske. Še vedno se z nekaterimi člani mojega sindikata občasno srečujemo na različnih srečanjih. Vsako povabilo mi je pomeni priznanje za dobro delo. Moj umik iz mojega delavnega mesta v upokojitev smatram tudi kot prostor za mlajšo delovno silo,« pojasni upokojenec, ki dela kot takega ne pogreša, saj ima cel kup aktivnosti, ki mu preprečujejo, da bi sploh občutil, da ima kar naenkrat morda preveč prostega časa..

«V mojem življenju je tudi prostor za športno življenje, čeprav v ne tako intenzivni obliki kot v času mojega aktivnega življenjskega obdobja. Že od 5 leta sem vpet v športne dejavnosti, kot so na primer gimnastika, judo in od leta 1974 pa do danes karate – smer Shotokan. Ustanovil sem tudi potapljaški klub Bohinj. Dela mi nikoli ne manjka, niti doma, in moje življenje še vedno spremlja misel in želja, da

imam še veliko postoriti v svojem življenju,« opiše, medtem ko se sama sprašujem, kako je toliko različnih dejavnosti sploh možno izvajati. Morda pa ravno tam pod hribi, kjer v zraku prav vohaš zeleno travo in jelke, rastejo tako močni ljudje…. ker ves čas delajo s pljuči, napolnjenimi s čistim zrakom?!

A poleg vsega naštetega, Slavko nikoli ni zanemarjal niti svoje velike ljubezni iz mladih let– vožnje z motorjem.

» Sem motorist in član Zavoda Beli angeli, sem pa tudi praporščak veteranov iz 1991 za Gorenjsko, praporščak pri Lovske društvu Bohinjska Bistrica, športni referent pri Društvu upokojencev Bohinjska Bistrica…. A motor zdaj vozim nekoliko drugače kot v mladih letih, zato sedim na m si zdaj kupil chopperja. To je motor za tiste, ki uživamo v vožnji, ne za dirkače. Z zmerno vožnjo opaziš namreč tudi stvari ob cesti, uživaš ob pogledu na prelepo naravo in kraje,« opiše upokojenec tisočerih aktivnosti.

Velika prednost biti v pokoju je zanj v tem, da si planira svoj čas in aktivnosti tako, kot njemu ustreza. Nič več ni vezan na službene urnike in čakanje »prekratkih« vikendov in prostih dni ali lovljenja zadnjih sončnih žarkov ob popoldnevih. »Delam, kar me veseli, in to takrat, ko imam za to čas. Zelo mi je všeč, da si ta čas lahko določim sam, brez obveznosti,« poudari Zorko. Ki pa ima tudi eno veliko srečo, a ta ni prišla kar sama od sebe, ampak je zanjo tudi veliko naredil sam – govorimo seveda o zdravju.

»Sem zdrav za svoja leta, saj sem za zdravje in vitalnost skrbel že v mladosti. Športno, zdravo življenje, gibanje v naravi brez psihičnih obremenitev in raznih nepotrebnih stresov in nenazadnje druženje z družino in prijatelji,« so njegov recept za to, da je danes videti res dobro in počne stvari, ki si jih marsikateri najstnik ne bi upal. Pa čeprav prizna, da moški mora sprejeti, da ima s staranjem manjšo motorično gibljivost, zaradi česar je dobro oceniti in ne preceniti svojih fizičnih zmogljivosti.

Veliko stvari ima rad Slavko Zorko, a njegova velika ljubezen ostaja vožnja z motorjem. » Moja pozornost namenjena mojemu Choper-ju – Agvila 250. Je malo hitrejši kot moped, a odgovarja mojim sposobnostim vodenja motorja. Z Zavodom Beli Angeli se vozimo po celi naši domovini in pomagamo ponesrečenim motoristom in njihovim svojcem. Pri ljudeh smo bili do sedaj vedno dobro in

spoštljivo sprejeti. A si vseeno želimo čim manj takšnih obiskov in srečanj, saj nesreča ne pomeni nikoli nič dobrega.«.

Ali ima kljub vsemu opisanemu še kakšno skrito željo, me zanima. »Moja želja je, da bi z našim Zavodom Beli Angeli obiskali mesto Rovinj. Želja je vedno veliko, se pa zavedam, da jih je treba prilagoditi tudi finančnim in zdravstvenim možnostim. Kot upokojenec pa vem, da se vsaj čas vedno najde« še pove Slavko Zorko, ki živi v skladu s preprostimi tremi zakonitostmi:

« Živi počasi, pošteno in brez psihičnih obremenitev.«