Leta 1903 se je začela prva Dirka po Franciji. Trajala je 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Med 60 nastopajočimi jih je le 21 videlo cilj. Zmagal je Maurice Garin.
Za prvo dirko je dal pobudo urednik časnika L’Auto (predhodnik današnjega L’Equipa) Henri Desgrange. Organizatorji so imeli v prvih letih ogromno težav, saj so si mnogi kolesarji skušali na vse načine skrajšati pot do cilja. Garin je leta 1904 uporabil kar vlak. Ker je bil dobro znan, so ga opazili, in bil je diskvalificiran.
L’Alpe d’Huez je najbolj znan vzpon
Dirka se vsako leto odloči v Pirenejih in Alpah, kjer se gorski specialisti pomerijo med seboj in določijo zmagovalca v Parizu. V Pirenejih je najbolj znan gorski prelaz Tourmalet (2.114 m), v Alpah pa sloviti L’Alpe d’Huez (1.850 m) in Galibier (2.645 m).
Epska zmaga LeMonda
V najbolj napeti dirki v zgodovini Toura je Američan Greg LeMond leta 1989 prav zadnji dan na Elizejskih poljanah prehitel Francoza Laurenta Fignona. Pred kronometrom po ulicah francoske prestolnice je imel Fignon 50 sekund prednosti. Vsa Francija je zadnjo nedeljo dihala s plešastim Fignonom, ki je zaostal za 58 sekund in skupno končal na 2. mestu, le 8 sekund za LeMondom. Po tem bolečem porazu se Fignon nikdar ni več vrnil v staro formo, ki mu je prinesla skupni zmagi na francoski pentlji v letih 1983 in 1984.
A bodimo iskreni…kaj pa soočenje Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
No, še nekaj zanimivosti s Toura:
V današnjih časih Tour šteje 21 etap, kolesarji imajo le dva prosta dneva. Organizacija francoske pentlje je izjemen zalogaj. Sodeluje več kot 4.500 ljudi, torej organizatorji, mediji, dobavitelji, poslovni partnerji in seveda ekipe. K temu je treba dodati še okoli 29.000 policistov in gasilcev, ki bodo tri tedne skrbeli za varnost. Organizator ob trasi pričakuje med 10 in 12 milijoni gledalcev, po televiziji pa naj bi si jo ogledalo okoli 3,5 milijarde ljudi, kolikor je sicer povprečje. Slika bo šla v 190 držav, v živo pa jo bo prenašalo kar 60 televizijskih postaj. Akreditiranih je 2.000 novinarjev. Vsaj 10 kamer bo na motorjih, tri pa na helikopterjih. Spremljevalna karavana šteje 180 tovornjakov.
Nihče še nima 6. zmag
Štirje kolesarji so na Touru dosegli pet skupnih zmag. Najprej je to uspelo Francozu Jacquesu Anquetilu, v sedemdesetih je kraljeval Eddy Merckx, osemdeseta leta so minila v dominaciji Bernarda Hinaulta. Med letoma 1991 in 1995 je pet zaporednih zmag nanizal Bask Miguel Indurain.
No, vmes je sicer kdo drug kot Lance Armstrong. Armstrong je po dolgih letih molčanja priznal sistematično jemanje dopinga in vse njegove zmage so izbrisali. Med letoma 1999 in 2005 tako ni uradnega zmagovalca Toura. 18. januarja 2013 je Armstrong v pogovoru z Oprah Winfrey priznal, da si je med vsemi sedmimi zmagami na Dirki po Franciji pomagal z uživanjem nedovoljenih sredstev. Med drugim je uporabljal transfuzijo krvi, EPO, testosteron, kortizon in rastni hormon. Po njegovem mnenju na Touru ni bilo mogoče zmagati brez dopinga.
Smrti na Touru:
Dirka po Franciji je doživela tudi tragične trenutke. Trije kolesarji so umrli med dirko in eden med počitkom.
- Leta 1910 se je francoski kolesar Adolphe Helière utopil pri Côte d’Azur med dnem počitka.
- Leta 1935 je Španec Francisco Cepeda padel pri spustu s prelaza Galibier.
- Leta 1967 si je Anglež Tom Simpson zelo želel zmagati etapo do Mont Ventouxa. V peklenski vročini je vzel amfetamine, gledalci pa so mu med vožnjo navkreber postregli še z vinom. Simpson se je povsem izčrpan zgrudil na tla, odpovedalo mu je srce in pomoči ni bilo več. Po 13. juliju 1967 so organizatorji Toura poostrili nadzor nad nedovoljenimi poživili.
- 18. julija 1995 je Italijan Fabio Casartelli pri hitrosti 88 km/h padel pri spustu s Col de Portet d’Aspeta. Olimpijski zmagovalec iz Barcelone leta 1992 ni nosil čelade in je umrl na kraju nesreče. Naslednji dan je celotna karavna Toura žalovala, Lance Armstrong, Casartellijev najboljši prijatelj v ekipi Motorola, je simbolično prvi prevozil ciljno črto.
Zakaj rumena majica?
Slovito in najbolj čislano majico v svetu kolesarstva, to je rumeno majico (Maillot Jaune), ki jo nosi skupno vodilni kolesar na dirki, so organizatorji prvič podelili leta 1919, rumene barve pa je bila zato, ker je bila na rumenem papirju tiskana tudi revija L’Auto.
