Umrl “oče tiramisuja”

Kdo od vas ne pozna tiramisuja? Gre za enega sinonimov italijanske kuhinje. Beseda “Tiramisu” se je prvič pojavila na straneh italijanskega jezikovnega slovarja Sabatini Coletti leta 1980. Tiramisu dobesedno pomeni “potegni me navzgor” (italijanska različica izraza “razveseli me”). Ljudje z divjimi fantazijami namigujejo, da je sladica dobila takšno ime, ker lahko deluje kot afrodiziak.

No zogdba o tiramisuju pa gre takole: Sladico sta izumila kuharska mojstra Roberto Linguanotto in Alba Di Pillo. Prvič pa so jo postregli leta 1972, v restavraciji Ada Cameola.

Campeol je bil lastnik restavracije Alle Beccherie v Trevižu (Treviso), kjer so leta 1972 na jedilnik dodali sladico iz sladke maskarponejeve jajčne kreme na podlagi sladkih piškotov, napojenih s kavo. Izumila sta jo njegova žena in kuharski mojster Roberto Linguanotto, ki sta, kot je pozneje pojasnjeval Linguanotto, sladico ustvarila čisto po naključju. Med kuhanjem vaniljeve kreme je namreč v skledo, kjer je stepal mešanico jajc in sladkorja, dodal malo sira maskarpone in ugotovil, da ima kombinacija kar dober okus. 

Ko je pozneje svoje odkritje delil z Albo, sta recept še izpopolnila, tako da sta kremo nanesla na sladke piškote, namočene v kavo, in vse skupaj potresla s kakavom, sladico pa poimenovala Tireme Sù, kar naj bi v narečju pomenilo “Dvigni me”.

Kombinacija kave, sladkorja, maskarponeja in jajc je namreč prava kalorična bomba, a je kljub temu med gosti naletela na navdušenje. 

Jedi sicer niso patentirali, a ko so jo leta 1981 predstavili v lokalnem beneškem časopisu, je njena prepoznavnost skokovito narasla, sčasoma pa postala eden od sinonimov za italijansko kuhinjo. Tiramisu danes pripravljajo tudi z različnimi alkoholnimi dodatki, na primer rumom ali marsalo, a v uradno certificirani sladici alkohola ni, saj je bila mišljena kot “družinam prijazna” sladica. 

Pozneje se je sicer pojavilo kar nekaj očitkov, da so podobno sladico v bližnjem treviškem bordelu stregli kot afrodiziak že precej prej, a je za dom tiramisuja vseeno obveljala restavracija Alle Beccherie, za njenega “očeta” in “mater” pa Ado Campeol in Alba Di Pillo. Campeolovi so sicer restavracijo odprli tik pred izbruhom druge svetovne vojne, po koncu vojne pa jo je uradno prevzel Ado. 

Ob njegovi smrti so se mu že poklonili nekateri italijanski lastniki restavracij in kuharji, guverner Benečije, Luca Zaia, pa je na Twiterju zapisal, da je “mesto izgubilo še eno zvezdo v svoji kulinarični zgodovini”.