Butarice
Letos bomo, po dveh letih, lahko nesli butarice v cerkev. Zdaj smo jih imeli dve leti doma, saj zaradi epidemije in ukrepov, nismo smeli v cerkev na cvetno nedeljo. No, jutri bo drugače! Končno!
Vsi verjetno poznate tradicijo, da na cvetno nedeljo v cerkev prinesemo butarice. A tako seveda ni vse od časa Jezusa. Res je že, da v Svetem pismu piše: “Pot, postlana z oljčnimi in palmovimi vejami ter cvetjem, je bila dobrodošlica Jezusu, ko je po obuditvi Lazarja veličastno prispel v Jeruzalem.” Tradicija velikonočnih butar sega v 9. stoletje, butarice pa se po slovenskih pokrajinah zelo razlikujejo med seboj. Ne zgolj po izgledu, tudi po imenu.
Na Dolenjskem butarico tako imenujejo pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na Gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara.
Na strani Etnografskega muzeja so o butaricah takole zapisali: V preteklosti so ljudje v cerkvi blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaram pripisovali posebno moč, zato so bile predvsem na podeželju pomembne celo leto. Izoblikovane so bile predstave o njihovi čarobni moči in predpisana ravnanja z njimi.
Veljale so za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi, uroki … , pomembno vlogo pa so imele tudi pri živinoreji in poljedelstvu. Sestavne dele butar so uporabljali za zdravljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s pomočjo butar pa so tudi prerokovali. Po drugi svetovni vojni je sicer začela vera v njihovo čarobno moč počasi zamirati, še vedno pa jih verniki na cvetno nedeljo nosijo blagoslavljat v cerkev in tradicionalni načini uporabe so marsikje še vedno živi. Konec 20. stoletja so cvetnonedeljske butare dobile nekatere nove funkcije. Prikazi izdelovanja butar so našli svoje mesto v nakupovalnih centrih, butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah in nastopajo kot turistični spominek in dekoracija, postale pa so tudi predmet tekmovanja.
Ali ste vedeli, da je bilo število obešenih jabolk na butarici povezano s številom domačih otrok. Pomaranče so bile pa sploh redke, tako pred drugo vojno, kot tudi še v 50. letih, in so bile za večino nedosegljive.
Zaradi kulturne in geografske pestrosti ter zgodovine se cvetnonedeljske butare izpričujejo v svoji raznolikosti in bogastvu. Glede na relativno majhen slovenski prostor in na dejstvo, da ponekod že leta izdelujejo največje butare na svetu, smo v Evropi s tem običajem resnično nekaj posebnega.
