Danes goduje

Edmund Champion, no pa seveda tudi vsi Ediji, Edmondi, Edoti in Edmunde

Ime:

Izhaja iz staroangleškega imena Eadmund, zloženega iz besed ead »posest« in mund »obramba«. Campion pa pomeni »bojevnik«.

Nekaj iz zgodovine:

Čas, v katerem se je Edmund rodil, je bil čas zloglasnega kralja Henrika VIII., ki je deželo s svojim nemoralnim načinom življenja pripeljal do razkola z Rimom in ustanovitve anglikanske Cerkve. Edmund je bil izredno bister deček, tako da se je trgovska družba odločila, ker njegov oče ni zmogel plačati šolnine, da ga bo šolala na lastne stroške. Ves čas študija je blestel kot najboljši dijak in kasneje študent. Doktoriral je v Oxfordu in tam kmalu postal znamenit profesor in eden vodilnih humanistov. Vmes je, ne da bi kaj posebej razmišljal, prisegel kraljici Elizabeti I. in jo očaral s svojim nagovorom. V tem času je začel intenzivno študirati cerkvene očete, ki pa so mu kmalu začeli vzbujati vest, saj je ob njih vedno bolj spoznaval, kako daleč od njih je »kraljičina« državna vera. Kljub temu da ga je anglikanski škof v Glouchestru posvetil v diakona in ga določil za svojega naslednika, je bil Edmund v sebi vedno bolj razdeljen. Pustil je službo, se zakopal v študij, kasneje odšel v Dublin in postajal vedno glasnejši kritik anglikanizma.

Nasprotniki so ga vedno bolj obtoževali, dokler ni več videl druge poti, kakor da pobegne iz Anglije. Odšel je v Francijo in v znamenitem semenišču v Douaiu študiral teologijo. Tu se je tudi spravil s katoliško Cerkvijo in prejel red subdiakonata. V Rimu je bil sprejet k jezuitom in opravil noviciat v Brnu. Na jezuitski šoli v Pragi je nato poučeval retoriko in filozofijo, tu leta 1578 prejel mašniško posvečenje in začel svoje poslanstvo uspešnega in priljubljenega pridigarja. A ne za dolgo, saj so ga predstojniki že naslednje leto poslali v Anglijo, da tam skupaj z Robertom Personsom ustanovi jezuitski misijon.

Preoblečena v častnika in draguljarja sta se leta 1580 izkrcala v Dovru, posrečilo se jima je priti v London, kjer je Edmund ves čas skrivno deloval. Obiskoval je katoličane po zaporih, maševal in pisal ognjevite spise, veliko potoval po deželi, obiskal vse grofije in bodril zveste katoličane. S svojimi spisi, zlasti z »Desetimi razlogi« pa je netil ogenj in podžigal gonjo proti sebi. S pomočjo izdajalca so ga naposled le zasledili, prijeli in zaprli.

Sama kraljica je poslušala njegov zagovor in ga poskušala prepričati k odpovedi katoliški veri, pa ji ni uspelo. Mučenju na natezalnici je sledil uprizorjen sodni proces, na katerem je bil s pomočjo podkupljenih prič, skupaj s še dvema tovarišema, obsojen na smrt. Ta je bila kruta, saj je obešanju sledilo še razparanje trebuha in razčetverjenje trupla. Mnoge gledalce je njihova mirna, dostojanstvena smrt prepričala, da so se pozneje spreobrnili.