Danes goduje

Frančišek Ksaverij, torej tudi Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška

Zavetnik: Indije, misijonarjev ter misijonov na Vzhodu; mornarjev, za srečno zadnjo uro, katoliškega tiska, proti viharju, proti kugi.

Njegovo življenje:

Frančišek je bil doma sicer versko vzgojen, imel je celo tonzuro klerika Pamplone, pa je v njem v mladosti vendarle prevladoval viteški duh in častihlepje. Z devetnajstimi leti se je odpravil na študij v Pariz in tam prebil enajst let. Počasi se je v letih študija ob mnogih spoznanjih iz njega izoblikoval popolnoma drug človek. Odločilno zanj je bilo predvsem srečanje s sv. Ignacijem Lojolskim. Skupaj s še štirimi drugimi tovariši sta v Marijini kapeli na Montmartru naredila slovesne zaobljube, da bodo služili Bogu v uboštvu in čistosti kot misijonarji.

Frančišek se je nato posvetil študiju teologije in bil čez dve leti, leta 1537, v Benetkah posvečen v duhovnika. Kratek čas je deloval v Bologni, kjer so verniki kmalu občutili njegov svetniški značaj, kasneje pa je v Rimu pomagal sv. Ignaciju pri ustanavljanju Družbe Jezusove.

Ves čas si je močno želel oditi v misijone; želja se mu je uresničila, ko ga je sv. Ignacij namesto bolnega sobrata poslal v Indijo. Ladja je 6. maja 1542 naposled le pristala v Goi, kjer je začel svoje uspešno in požrtvovalno misijonsko delo. Njegove metode so bile za tisti čas nekaj prav posebnega in enkratnega. Prvi dve leti je misijonaril med revnimi lovci na bisere na jugovzhodu Indije; v enem samem mesecu jih je nekoč krstil okoli deset tisoč.

Sledile so njegove misijonske poti: najprej iz Madrasa v Malako, nato proti Malukom, na Japonsko in Kitajsko. Povsod, kamor je prišel, se je zavzel za pogane, pa tudi že spreobrnjene nove kristjane. Ustanavljal je misijonske postaje, ki naj bi delovale tudi po njegovem odhodu. Vedno se je najprej naučil jezika dežele, kamor je šel, se zanimal za njihove običaje in se temeljito seznanil s tamkajšnjimi razmerami. Domačine je pritegnil za svoje pomočnike, ki so šli tja, kamor sam ni mogel. Njegova redna poročila in pisma v Rim so bila med drugim tudi nenehno spraševanje vesti po novih misijonarjih, ki so bili tako zelo potrebni.

Po odkritju Japonske se je napotil tja, nekaj časa deloval na južnem delu v Kagoshimi, tam ustanovil majhno krščansko skupnost, po neuspehu pri cesarju pa se kmalu razočaran in izčrpan vrnil v Indijo. Nemirni misijonski duh ga je še enkrat gnal na težko potovanje, tokrat proti Kitajski. Žal mu ni uspelo priti v Kanton; osamljen, razočaran in brez zakramentov za umirajoče je umrl na otoku Sancian.