Pratika

Danes goduje

Peter Fourier

Godujejo torej tudi vsi z imenom: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra


Ime:
Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.

peter fourier 2014 12 09

Kdo je svetnik?

Rodil se je 30. novembra 1565 v Mirecourtu v Franciji, umrl 9. decembra 1640 v Grayju, prav tako v Franciji.

Nadarjenega mladeniča Petra je oče najprej poslal v šolo v jezuitski zavod v Pont à Moussonu, ko pa je bil star dvajset let, je vstopil v opatijo kornih kanonikov v Chamouseyju. Tu je nadaljeval študije, bil posvečen v mašnika, ves čas pa si je prizadeval za prenovo življenja, ki v opatiji ni bilo ravno zgledno. Ker njegovi sobratje tega niso hoteli sprejeti, so mu dali na izbiro tri župnije. Peter je izbral najbolj zanemarjeno, najrevnejšo in najslabšo od vseh. Tako je bil imenovan za župnika v vasi Mattaincourt, blizu domačega kraja.

Tu je živela močna skupnost krivovercev, kalvincev, ki pa jih je Peter spoštoval in ni delal razlike med ljudmi. S prepričljivim oznanjevanjem in lastnim zgledom si je kmalu pridobil zaupanje in občudovanje svojih faranov, saj je živel samo zanje. Bil je preprost in skromen, jedel je le enkrat na dan, prostovoljno je bil največji revež v župniji. Vse dohodke je sproti razdal, zase in za cerkev je obdržal le najnujnejše. Poznal je vsako družino v župniji, za vsakega je vedel, česa je potreben in mu po svojih močeh tudi pomagal.

Ustanavljal je bratovščine, učil krščanski nauk, njegovo največje delo pa je bila ustanovitev podporne blagajne, kjer je vsak faran lahko dobil posojilo in ga vračal po svojih zmožnostih. Ob sebi je za pouk začel najprej zbirati dečke, ko pa mu to ni uspelo, je nadaljeval z deklicami. Štiri mlada dekleta, kasneje redovnice, je vzgojil v učiteljice in v župniji odprl dekliško šolo.

To ustanovo redovnic, ki so bile najprej učiteljice, je po hudih bojih za priznanje papež le potrdil kot šolske sestre naše ljube Gospe. Kasneje, ko se je sloves o njegovi svetosti začel širiti in ko so se po nasvet nanj začeli obračati tudi njegovi predstojniki, je prevzemal vedno več nalog tudi zunaj župnije, zlasti kot misijonar, pridigar in reformator opatij avguštinskih kanonikov, katerim je pripadal. V redu je pozneje prevzel tudi službo vrhovnega predstojnika. Konec svojega življenja je zaradi političnih razmer (ni priznal francoske zasedbe njegove dežele in si nakopal nemilost kardinala Richelieuja) preživel v pregnanstvu.

Prikaži Več

Podobni članki

Back to top button