Danes goduje

Adelajda, Adelhajda, Ada, Adela, Adelija, Adelita, Alica, Alice, Alida, Ela, Elica, Heidi

Zavetnica: nevest, izgnancev, staršev večjih družin, princes, ujetnikov, vdov, vnovič poročenih, žrtev raznih zlorab.

Ime: Izhaja iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in heit »oseba, postava«. Gre torej za osebo plemenitega rodu.

Življenska zgodba:

Kljub temu da je bila Adelajda »žrtev« političnih in gospodarskih interesov tedanjih najvišjih slojev družbe, ko so jo najprej še kot otroka zaročili, pozneje pa zelo mlado tudi poročili, je kmalu postala zgled vsem krščanskim ženam. Neustrašeno je skrbela za najbolj na rob potisnjene v družbi, posebej za reveže, razdajala jim je denar, jim pomagala in jih tolažila, kjer in kadar koli je le mogla.

Z možem Lotarjem sta bila priljubljena med svojim ljudstvom, a je njuna družinska sreča trajala zelo kratek čas. Po treh letih zakona je namreč Adelajda že postala vdova. Morala bi prevzeti kraljestvo, a se je sovražni mejni grof Berengar dal samovoljno okronati za kralja. Obenem se je želel z njo poročiti, vendar se mu Adelajda ni vdala. Ogorčen Berengar jo je oropal vsega, jo dal zapreti in mučiti. Njeni privrženci so se obrnili na kralja Otona, nemškega vladarja. Ta je res prišel na pomoč z veliko vojsko in nasilneža Berengarja pregnal. Adelajdi je medtem že sami s svojimi služabnicami uspelo pobegniti iz ječe na gradu Garda in se zateči k škofu v Reggio. Tu jo je Oton zasnubil in Adelajda je privolila. V Nemčiji so jo vsi veselo in navdušeno sprejeli.

Dvajset let ju je z Otonom vezala velika in iskrena ljubezen. Leta 962 ju je papež Janez XII. v Rimu okronal in mazilil za cesarja in cesarico svete rimske države. Adelajda je ustanavljala samostane in zidala cerkve, hkrati pa sodelovala pri prenovi verskega življenja. Po Otonovi smrti je njegov sin Oton II. pod vplivom svoje žene Teofane in tistih, ki cesarice niso marali, dosegel, da se je Adelajda umaknila k bratu v Burgundijo. Kasneje se je z njo pobotal in jo postavil za namestnico v Italiji.

Po njegovi smrti pa sta morali zaradi mladoletnega prestolonaslednika prevzeti vodenje države obe ženski: kraljica mati Adelajda in kraljica žena Teofana. Da ne bi prihajalo do sporov, je Adelajda kmalu zapustila dvor, a se kasneje, po smrti Teofane, znova vrnila in prevzela vodenje države. Ko je Oton II. postal polnoleten, pa se je morala spet umakniti – tokrat v samostan Selz v Alzaciji, kjer je 16. decembra 999 tudi umrla.