Pratika

Danes goduje

Ivana Orleanska,

godujejo torej tudi: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanka, Ivi, Ivisa, Vanja

Ivana Orleanska

Francoska vojakinja, ki je pozneje postala največja francoska narodna junakinja in svetnica Rimskokatoliške cerkve. »Če bi vedel, da bo vaša sestra odšla v vojsko, bi želel, da jo ubijete ali utopite – in če tega ne bi storili, bi storil to sam!« je izjavil Jacques Darc svojim trem sinovom. Bil je preprost kmet, vendar iskren.

Zgodba o svetnici:

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Ivana se je rodila leta 1412 in v letih njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem in sicer po krivdi nesposobnih francoskih vladarjev. Ivana je bila pobožna, dobro vzgojena, skromna, preprosta in sramežljiva dekle.

Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k čim pogostnejšemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. 6. marca 1429 se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VIL dejala: »Plemeniti kralj, ime mi je Ivana Devica in nebeški Kralj me pošilja, da osvobodim Orleans in te popeljem v Reims, kjer boš kronan in maziljen. Po nalogu Gospodovem ti izjavljam, da si kraljev sin in pravnomočni dedič Francije!«

Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. 17. julija je že spremljala kralja v Reims na kronanje in s tem izpolnila svojo nalogo. Ime zmagovalke pri Orleansu je opajalo tisoče novih bojevnikov za popolno osvoboditev domovine. Kralj Henrik VII. je pod vplivom reimskega nadškofa podpisal sramotno premirje z Angleži, ko je ljudstvo hotelo osvoboditi Pariz.

Ivana zase ni iskala ničesar, čutila pa je, da ne sme odnehati, dokler domovina ne bo svobodna, zato se je spomladi leta 1430 vrnila na bojišče. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, ki ga je vodil škof Peter Cauchon, ki ga je osvobodilna vojska pregnala k Angležem in se je hotel nad Ivano maščevati. Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi ‘krivoverstva in čarovništva’. Krivična in mučna sodna razprava se je vlekla pet mesecev, dokler ni bila 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili 30. maja 1431 v Rouenu. Nekaj več kot osemnajstletna Ivana je pred smrtjo glasno molila za vse navzoče. Izdihnila je z Jezusovim imenom na ustnicah, s trdnim zaupanjem, da je njena daritev Bogu všeč.

Njena obsodba je bila razveljavljena že leta 1456. Ivana je bila razglašena za svetnico leta 1920.

Tako kot je napovedala Ivana, so leta 1440 Francozi pregnali Angleže s svoje zemlje. Kralj Karel VII. se je slavnostno vrnil v Rouin. Zahteval je obnovitev procesa, ki ga je odobril tudi papež Kalist III, in leta 1456 so jo razglasili za nedolžno. Inkvizitor jo je označil za mučenico, njene prvotne sodnike pa za krivoverce. Cerkev je z leti priznala svojo krivdo. Papež Leon XIII. je odprl pot k beatifikaciji z izjavo: »Ivana je naša.« Papež Pij X. je leta 1904 slovesno objavil njeno krepost. Pozneje so našli tri njene čudeže, ozdravitev treh redovnic, na podlagi česar so jo razglasili za blaženo. Leta 1920 so jo v baziliki svetega Petra v Rimu kanonizirali in jo razglasili za svetnico. O njej so posneli kar trinajst celovečernih filmov.

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button