Danes goduje Roman in Sv. Osvald
Izpeljanka imena: Romano, Romi, Romana
Rodi naj bi se v Burgundiji okoli leta 390 v premožni, a preprosti in bogoljubni družini. Starši so njemu, bratu Lupicinu in njuni sestri že v mladosti vcepili iskreno in prisrčno ljubezen do Boga. Romana svetna izobrazba ni pretirano mikala, se je pa zato toliko bolj posvečal delom ljubezni do bližnjega, molitvi in duhovnemu branju. Odpovedal se je ženitvi in sklenil, da bo živel samo za Boga in iskal pot popolnosti v odmaknjenosti od sveta, v samotarskem načinu življenja. Ob prebiranju življenjepisov velikih vzhodnih puščavnikov in knjige redovnih pravil opata Janeza Kasijana si je izdelal načrt za samostojno samotarsko naselitev. Izbral si je samotno dolino v pogorju Jura, ograjeno z visokim skalovjem in zaraščeno z gozdom. Tu si je na jasi pod smokvinim drevesom, kjer je izviral studenček, napravil skromno zavetišče. Dan si je razdelil na čas za molitev, branje in ročno delo. Kmalu se mu je pridružil še brat Lupicin, sčasoma pa še drugi, ki so ju želeli posnemati. Postopoma so v dolini Condat nastali kar trije samostani: enega je vodil Roman, drugega Lupicin, tretjega, ženskega, pa njuna sestra. Roman se ni imel za vrednega prejeti mašniško posvečenje; a ga je škof Hilarij iz Arelata pregovoril. Umrl je 28. februarja leta 463 ali 464. Približno sto let pozneje so v Galijo prišli benediktinski menihi, pod okrilje katerih so prešli Romanovi samostani.
Sveti Osvald:
Izpeljanka imena: Ožbolt, Ažbe, Osvald, Ožbi, Ožbolt, Ožbold
Osvald velja za eno najpomembnejših cerkvenih osebnosti na Angleškem v 10. stoletju. V otroštvu in mladosti ga je vzgajal stric sv. Odo, ki je bil nadškof v Canterburyju. Med drugim mu je zaupal nalogo, naj poskuša kanonike stolnega kapitlja v Winchestru pridobiti za večjo vnemo pri bogoslužju. Osvald pa je nato šel v samostan v Fleury na Francoskem, kjer ga je prevzel reformni duh benediktincev iz Clunyja. Po vrnitvi domov se je dal posvetiti v mašnika, nato pa pomagal sv. Dunstanu uresničevati clunyske reforme. A je že po dveh letih moral prevzeti novo dolžnost, saj so ga izbrali za škofa v mestu Worcester. Tudi tu se je kakor povsod, kamor je prišel, najprej lotil odpravljanja napak in slabosti med duhovniki, kar mu je ob veliki potrpežljivosti tudi uspevalo. Svoj stolni kapitelj, ki ga je pred časom reformiral, je spremenil v zgledno samostansko skupnost.
V duhu reforme je začel ustanavljati samostane; prva dva sta bila v Bristolu, tretji pa samostan Ramsey blizu Worchestra. Ti novi, pa tudi drugi preurejeni samostani so veliko pripomogli k izboljšanju verske prakse med verniki, duhovnike pa so spodbujali k vestnejšemu spolnjevanju dolžnosti, k poglobljemu študiju in razvoju bogoslovne znanosti. Med drugim so začela spet izhajati bogoslovna dela. Oswald je moral poleg worchesterske prevzeti še nadškofijo v Yorku.
V njegovem času je napredovala tudi cerkvena umetnost, saj si je v duhu lepe in duhovno bogate liturgije prizadeval, da so bili cerkveni prostori čim lepše in bogato opremljeni. Sam je vseskozi ostajal skromen in ponižen; pisal je teološke traktate ter delal na vzgojnem in dobrodelnem področju. Uspelo mu je, da je med duhovniki obnovil zavest o lepoti in obveznosti celibata. Kako je imel rad reveže in jim skušal pomagati, pove tudi dejstvo, da jih je vsak dan zbiral pri sebi in jim umival noge. Pri tem delu ga je tudi doletela smrt leta 992.
