Danes goduje Sv. Fabian
Ime:
Fabijan izhaja iz latinskega imena Fabianus, ki pomeni »pripadajoč rimski rodbini Fabius«. Latinska beseda faba pa pomeni »fižol«, torej bi bil lahko prvotni pomen besede Fabius »fižolov, gojitelj fižola«. Pri nas so iz njegovega imena nastali številni priimki.
Zavetnik: vodovodarjev
Sveti Fabijan je skupaj s sv. Sebastijanom (Boštjanom) še danes zelo priljubljen svetnik in ju častimo skupaj, čeprav med njima ni povezave. Sveti Fabijan velja za najbolj uspešnega papeža 3. stoletja. V času njegovega papeževanja so namreč prenehala trenja in nesporazumi znotraj Cerkve pa tudi na zunaj je, razen na koncu, vladal mir. V Galijo (Francija) je poslal sedem škofov, da jo pokristjanijo (med njimi tudi sv. Dionizija, prvega pariškega škofa). Umrl je mučeniške smrti v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Decijem.
Rodil se je okoli leta 200 v Rimu, umrl pa 20. januarja 250 prav tako v Rimu.
Zgodovinar Evzebij poroča, da naj bi Bog za njegovo izvolitev dal posebno vidno znamenje. Ko je krščanska občina v Rimu pretresala, komu naj bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, je zviška priletel golob in sedel Fabijanu na glavo. V tem so videli znamenje, da ga je Bog sam izbral za rimskega škofa. Cerkev je vodil 14 let, od 10. januarja 236 do mučeniške smrti 20 januarja 250. Bil je 20. papež po vrsti.
Dejavnost:
Papež Fabijan je preuredil cerkveno vodstvo v Rimu. Mesto je razdelil na sedem okrajev in vsakemu določil po enega diakona in po vsej verjetnosti tudi subdiakona (pomočnika). Načrtno je preuredil krščanska grobišča v katakombah in dosegel notranji mir v cerkveni občini.
Grob:
Pokopali so ga v papeški kripti v Kalistovih katakombah. Grob so odkrili leta 1854. Ko so odprli sarkofag, je bilo njegovo truplo dobro ohranjeno, manjkal pa je precejšnji del kosti z glave. Te hrani bazilika sv. Sebastijana.
