Pratika

Danes goduje Sv. Neža

Izpeljanke imena: Agnes, Agna, Agi, Agica, Agneta, Agneza, Ines, Neža, Janja, Nesa, Nežika, Nežka

Ime izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna« ali iz latinske besede agnus »jagnje«.

Zavetnica: revnih in bolnikov

neza praska 1 2016 03 02

Življenje in zgodba:

Rodila se je 20. januarja 1211 v Pragi na Češkem, češkemu kralju Otokarju I. in njegovi ženi Konstanciji, sestri ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Ogrske. Umrla pa 2. marca 1282, prav tako v Pragi. Nežin častihlepni oče Otokar, ki je zase iskal zveze in koristi na vse strani, je Nežo že kot triletno deklico obljubil za nevesto Boleslavu, sinu šlezijskega vojvode. Nežo je njena bodoča »tašča« sv. Jadviga Poljska zaupala v varstvo cistercijankam v trebniškem samostanu, kjer je preživela tri, za njeno vzgojo odločilna leta. S šestimi leti, potem ko se je njen zaročenec smrtno ponesrečil na lovu, se je za kratek čas vrnila na domači dvor, saj jo je oče kmalu znova zaročil. Tokrat je morala na dvor Babenberžanov v Avstrijo, kjer naj bil postala žena Henrika, sina cesarja Friderika II. Ko je Neža dorasla, pa je cesar zaroko s sinom razdrl, ker se je sam zagledal vanjo. Neži snubcev res ni manjkalo, saj se je zanjo potegoval tudi angleški kralj Henrik III., a kaj, ko ji ni bilo do ženitve, saj je hotela v samostan. Njen oče in kasneje tudi brat Venčeslav sta temu seveda nasprotovala, dokler ni v njen prid posredoval sam papež Gregor IX. Šele potem je Neža, s petindvajsetimi leti, končno lahko vstopila v samostan klaris v Pragi, ki ga je sama ustanovila. Sveta Klara je bila takrat še živa in Nežo je z njo vezalo pristno prijateljstvo. Neža se je tako, tudi pod vplivom svete Jadvige Poljske, pridružila vrsti plemiških mož in žena, ki so se odzvali na stisko mnogih revežev, brezdomcev in tlačanov ter zanje skrbeli. S pomočjo brata Venčeslava je dala poleg svojega zgraditi še samostan in cerkev sv. Jakoba za frančiškane. Tu je kmalu nastal venec bolnišnic in sirotišnic ter zavetišč za brezdomce in gobavce, za katere so skrbeli redovniki in redovnice, poleg njih pa tudi mnogi pobožni in bogati meščani, ki so kot tretjeredniki tudi sami stregli revnim in bolnim. Tem so se pridružili še nekdanji križarji, »križniki z rdečo zvezdo«, tako da se je razvila posebna mestna četrt, katere srce in duša je bila Neža. Njen zgled je, podobno kakor nekoč Klarin, pritegnil precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin, tako da so morali kmalu ustanoviti številne podružnice po celotni Češki in na Poljskem. Nežo je seveda stalo veliko truda in napora, da je mlade, vsega dobrega navajene in razvajene žene naučila živeti skromno, v največji revščini ter služiti revežem in skrbeti za bolnike. Pozneje se je Neža tudi sama odpovedala naslovu predstojnice in se umaknila v samostansko samoto. Delo, ki ga je opravila, je bilo velikansko in je rojevalo sadove še stoletja, vse do reform cesarja Jožefa II., ki je njene samostane razpustil.

Prikaži Več

Podobni članki

Back to top button