Danes goduje sv. Nikolaj. Zanimivosti o Miklavžu

Je že tako, da imamo najraje tiste, ki so do nas dobri. In Sveti Nikolaj oz. Sveti Miklavž je tak, velja za najbolj priljubljenega zimskega svetnika pri nas. Zanj je znano, da otroke, tiste pridne, obdaruje. Tiste poredne pa prepusti svojemu spremstvu, običajno parkeljnom. Mi pa smo zbrali še nekaj zanimivih anekdot:

Kdo je Sveti Nikolaj – Miklavž

Sveti Nikolaj – Miklavž, njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva, je dobri mož z belo brado, palico in odet v zlata škofovska oblačila. Njegov lik sloni na pravi zgodovinski osebnosti, znani po svojih dobrih delih in solidarnosti.

Nikolaj naj bi se rodil okoli leta 240 v bogati družini v kraju Mira v Mali Aziji, to je današnja Turčija.

Po smrti svojih staršev je vse premoženje razdal med revne. Ljudje so ga zato opisovali kot dobrotnika in zavetnika revnih. Za duhovnika ga je navdušil njegov stric, s katerim je odraščal. Po svoji smrti – 6. decembra, je Nikolaj – Miklavž zaradi svoje dobrodelnosti postal legenda, ki je prerasla v tradicijo, kot jo poznamo še danes.

Miklavževanje ali Miklavžev obhod

Našemljenci in njihovi obhodi izhajajo še iz poganskih časov. Cerkev je bila v stalnem boju proti njim. A šego obhodov je ohranila in jim s pomočjo svetnika nadela krščansko prevleko.

Kmalu se je tako marsikje uveljavilo, da je Miklavž prihajal že nekaj dni ali celo več kot teden dni pred svojim godom in obdaroval pridne otroke. Običajno je bila to malenkost, kot je košček čokolade ali pomaranča.

Pričakovanje Miklavževega prihoda pa je od nekdaj spodbujalo tudi otroško domišljijo. Tako še danes ob rdeči zarji ob večerih pred Miklavževim godom rečemo, da Miklavž peče piškote.

Ponekod po Sloveniji pa imajo tudi drugačno razlago, in sicer pravijo, da se parkeljni pripravljajo na odhod.

Miklavževina

Miklavževina je izraz, s katerim ponekod poimenujejo Miklavževe darove. Na začetku je bila ta zelo preprosta: jabolka, orehi in tudi šiba. Poreden otrok je dobil samo šibo.

A šiba ni pomenila zgolj kazni za porednost. Ob tem velja spomniti, da je bila šiba svoje dni čarodejni pripomoček. Posredovala je življenjsko moč. Zato je Miklavževa šiba včasih celo pozlačena. Gre torej za pomemben dar, ki ga niti porednemu otroku nisi smel odreči.

Legenda o treh kepah zlata

Ena izmed legend svetega Miklavža predstavlja kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika, ki je tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode. Ponoči jim je namreč skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto. Od tukaj potem najverjetneje izhaja ta običaj, da otrokom prinaša darove v nastavljene posode.

Prav tako iz te iste legende izhajajo tudi tri jabolka, ki jih Miklavž na podobah nosi s seboj in so pravzaprav tri kepe zlata, le da jih je ljudska domišljija spremenila po svoje. Jabolka in pozneje tudi orehi so postali nekakšni osnovni darovi, ki jih je dobri svetnik prinašal otrokom.

“Krvava” legenda

Druga legenda je nekoliko bolj resna, saj govori o tem, da je krčmar umoril tri popotne sholarje (študente) in ko je sveti Miklavž pripotoval tam mimo, je zaslutil ta zločin in vse tri obudil v življenje. Zaradi te legende je Miklavž postal tudi zavetnik šolarjev in študentov.

Morska legenda

Kot tretjo legendo lahko omenimo, da je Miklavž nekoč pomiril vihar na morju, zato ga imajo za svojega zavetnika tudi mornarji in brodniki.

Kaj o Svetem Miklavžu pripovedujejo v slovenskem izročilu

Slovenska ljudska pravljica Sveti Miklavž in parkelj pripoveduje o tem kako se je Miklavž odpravil obiskat revnega dečka, ki je bil bolan in tudi lačen. Miklavž si je naložil vrečo jabolk zanj in ker je zunaj zelo močno snežilo je vzel konja in si opasal meč namesto da bi vzel palico. Medtem ko sta s konjem dirjala skozi temno noč, se je le ta v hipu ustavil. Ker je Miklavž v roki držal vrečo, ni mogel pogledat, kaj je razlog. Tako je vzel meč in z njim zamahnil proti črni pošasti. Nekaj je zacvililo in nato je konj zdirjal dalje. Deček je bil zelo vesel darila in Miklavža, ki ga je tolažil ob postelji. Tedaj je nenadoma nekdo začel javkati: »Miklavž, krempelj nazaj!«. Bil je parkelj, ki je iskal svoj krempelj, katerega je našel dobri mož v svoji nožnici. Ko ga je vrnil parkeljnu, se mu je ta zahvalil in mu rekel da se sedaj lahko vrne nazaj k nemarnim, Miklavž pa k dobrim, bolnim, ubogim in pridnim. Od takrat naprej torej za Miklavžem hodijo parkeljni.

Po določenih krajih so zametke današnjega Miklavževanja praznovali že v 18. stoletju. Sprva je bilo Miklavževanje, tako kot večina tovrstnih praznikov, povzeto po poganskem izročilu. V začetku hladnejših mesecev, začenši s koncem novembra, so vasi in mesta obiskovali tako imenovani »našemljenci«. Ti so kasneje prevzeli podobo današnjih parkeljnjev, predstavljali pa so duhove rajnih, ki so z darovi obdarili domače hiše ter z ropotom odganjali zle duhove, ki so takrat »grozili« njihovim potomcem. Ti dve vlogi sta se kasneje spojili v vlogi parkeljna in kurenta, ki oba izvorno prehajata iz pogasnega v krščansko podobo.

Prva Miklavževanja na Slovenskem segajo v leto 1839, za katera obstajajo tudi pisni viri. »Novice« iz leta 1859 omenjajo tudi Miklavžev sejem, ki so ga takrat priredili v Ljubljani. Prav tako je J. Navratil leta 1885 zapisal: »Dobro pametimo, da je leta 1842 tudi v Novem mestu v neki gosposki hiši na sv. Miklavža večer pridnim otrokom poleg jabolk in orehov tudi sladkih smokev in drugih sladkarij delil Miklavž iz roke v roke…«

IN ŠE NASVET:

Še na dvoje velja biti pozoren, ko govorimo o Miklavžu. Vedno se izogibajmo temu, da bi obdarovanje pogojevali s pridnostjo. Predvsem zato, ker je v tem preveč krivic. Saj otroci vedo, kdo v šoli najbolj nagaja: pa res on dobi najmanj? In drugo: otroke navajam, da ko pišejo Miklavžu, ne »naročajo« daril, ampak zanje prosijo. Miklavž bo že prav presodil, koga želi s čim razveseliti. Obenem je lepo, da mu napišejo tudi pismo v zahvalo.

Naj bo čas okrog Miklavža lepa priložnost za vzgojo v dobroti in hvaležnosti.