Spoznajmo naravo: Siva gos
Siva gos (Anser anser) je velika družabna široko razširjena ptica iz družine plovcev, ki jo je človek v preteklosti udomačil in iz nje vzredil številne pasme sodobne domače gosi, pogosto gojene za pridobivanje mesa, perja in jajc.
Značilnosti
Siva gos je enotno sivorjavo operjena ptica s progastim trebuhom in svetlim zgornjim delom peruti, kjer je med samim letom še posebej dobro vidno srebrnkasto polje (“perutka”).Mladi ptiči so nekoliko temnejšega odtenka. Ima močan kljun, ki je pri vzhodni sivi gosi kožnate do rožnate barve, medtem ko je kljun zahodne podvrste oranžnorumen. Navadno doseže od 76 do 89 cm dolžine, njen razpon peruti pa meri 147 do 180 cm. Samica je nekoliko manjša.
Sivi gosi je podobna ptica severa, njivska gos, ki jo je moč ločiti po črnem korenu kljuna. Nasploh velja, da se med seboj zelo podobne gosi ločuje po barvi kljuna, nog in klicu, saj je operjenost pri mnogih vrstah podobna.
Siva gos je rastlinojeda žival. Hrani se v glavnem s travnimi bilkami in z rastlinskimi brsti, z listi, s poganjki, plodovi in semeni močvirskega in vodnega rastlinja; rada obišče tudi poljedelske površine, kjer na poljih išče zrnje žit ali brska za krompirjem na njivah.
Gnezditev
Ptica je na mnogih področjih celoletna vrsta, ponekod pa selivka, ki se seli na krajše razdalje. Z gnezditvijo par prične že ob koncu zime, to obdobje pa traja nekje do julija. Edino leglo v letu se pogosto izvali v mesecu aprilu in sestoji iz 4 do 6 velikih belih jajc. Pri vzgoji mladičev begavcev samici, ki je jajca valila sama, pomaga tudi samec – gosak. Mladiči so sposobni letenja po desetih tednih, a še nekaj časa ostanejo z družino.
Udomačitev
Do udomačitve sive gosi naj bi prišlo vsaj pred 3000 leti v Egiptu,nekoliko kasneje so na področju Sibirije udomačili tudi azijsko labodjo gos (Anser cygnoides). Domači gosi taksonomi pripisujejo trinomialno znanstveno ime Anser anser domesticus in jo uvrščajo na raven podvrste sive gosi. Domače ptice, izvirajo iz labodje gosi, nosijo ime Anser cygnoides domesticus.
Domače gosi od zarodnika, sive gosi, ločimo po večjem, težjem (tudi do 10 kg v primerjavi z 4,1 kg pri divji gosi) in bolj čokatem telesu s širokim vratom, pokončni drži (siva gos ima vodoravno) in obilnim zadnjim delom. Pogosto belo operjene domače gosi so veliko bolj mesnate kot divji ptiči in se ji pretežno uporablja za pridobivanje mesa.
Habitat in razširjenost
Sivo gos je moč najti v različnih habitatih, kamor spadajo predvsem raznovrstna vodna telesa, ob katerih pogosto gnezdi, in parki. Pozimi te ptice zaidejo tudi na mokre travnike in polja.
Ta ptičja vrsta ima široko območje razširjenosti, ki zajema skoraj vso Evropo, z viškom poseljenosti v severni in vzhodni Evropi in velik del Azije. Kot tujerodna vrsta se siva gos pojavlja tudi v Avstraliji.
Sivo gos močno ogroža izginjanje njenega življenjskega prostora zaradi izsuševanja in spreminjanja v kmetijske površine ter izkopavanja šote. Na gnezditvenih območjih jo ogroža zlasti požiganje in prekomerna košnja trsta. Ogroža jo lov, poleg tega je občutljiva na zastrupitve s svinčenimi šibrami, ki jih požre skupaj s hrano. Zaradi svoje navade, da se gosti na poljedelskih površinah, pa jo preganjajo tudi kmetje.
