Spoznavajmo naravo:

Smrdokavra, vodéb ali vdáb  (Upupa epops) je ptič iz reda kljunorožcev, ki gnezdi v večjem delu Evrazije

Smrdokavro je praktično nemogoče zamenjati s katerokoli drugo ptico. Razpoznavna je tako pri sedenju kot pri letenju. Dolga je 25 do 29 cm, od tega 4 do 5 cm dolžine predstavlja kljun, preko peruti pa meri 44 do 48 cm. Zgornji del telesa je rožnate do oranžne in peščeno rjave barve, kontrast čemur predstavljajo široka, zaobljena krila s črnimi in belimi črtami. Tudi rep je črn s široko belo prečno progo. Na glavi ima vrsto dolgih peres s črnimi konicami – čopo, ki jo smrdokavra občasno dvigne da izgleda kot perjanica ameriških staroselcev. Kljun je temen, dolg, ozek in rahlo zakrivljen navzdol. Noge so sive barve in kratke.

Spola sta med seboj toliko podobna, da ju je možno ločiti le z natančnim pregledom na blizu, prav tako je težavno določanje starosti.

Mladiči imajo sorazmerno nekoliko krajši kljun in perjanico ter so nekoliko manj živih barv. Pravkar izlegli mladiči so po vsem telesu porasli z dolgim belim puhom.

Vedenje in prehranjevanje

Ima neenakomeren in okoren let v lokih, s hitrim zamahovanjem s krili, ki ga prekinja z jadranjem, spominja na velikega metulja. Perjanico največkrat dvigne ob pristanku. Na tleh, kjer preživi večino časa ob iskanju plena, sunkovito poskakuje in hodi, podobno kot škorec. Na tleh je lahko presenetljivo zaupljiva. Poseda tudi prosto na drevju. Vzleta z drevja ali tal. Je samotarka.

Prehranjuje se z večjimi žuželkami, njihovimi ličinkami in s črvi.

Življenjski prostor in razširjenost

Habitat smrdokavre je odprta suha kulturna krajina – goljave, goščave, polja z redkimi drevesi in grmovjem, pa tudi stari sadovnjaki in vinogradi.

Gnezdi v luknjah v stenah, stavbah ali duplih starih dreves (je torej sekundarni duplar). Izogiba se vlažnim območjem. Kot pri sorodnih vodomcih vsebuje gnezdo veliko količino iztrebkov, smrad je namreč obrambni mehanizem proti plenilcem. Mladiči tudi pršijo smrdeč izloček trtične žleze kadar se počutijo ogroženi.

Je delna selivka, pozimi se umakne iz severnega dela območja razširjenosti (Srednja in Južna Evropa, Bližnji vzhod, Srednja ter Vzhodna Azija). Poletna vrsta je v večjem delu Evrope. Redka je na Irskem, Veliki Britaniji in v Skandinaviji. Nekatere prezimujejo na jugu Iberskega polotoka.

Skozi vse leto je prisotna v Južni Aziji in Podsaharski Afriki. V Sloveniji je pogosta poletna vrsta.