Sveti Servacij

Pregovor: »Po svetem Servati ni mraza se bati.«

Pa smo že pri drugem od ledenih mož, svetem Servaciju, škofu in mučencu. Rodil se je v 4. stoletju v Armeniji, umrl pa 13. maja 384 v Maastrichtu na Nizozemskem. Prav veliko podatkov, vsaj zanesljivih, o njegovem življenju ni. A vendarle dovolj, da vemo, da je bil zagrizen nasprotnik krivovercev. Imel naj bi burno mladost, po študiju teologije in romanju v Sveto deželo pa se je spreobrnil in dal posvetiti v duhovnika.

Bil je svetniški mož: v molitvi je prebedel velik del noči, strogo se je postil in v solzah prosil Boga za zaupane mu vernike. Legenda pripoveduje, kako se je začela v severni Galiji širiti vest, da bodo v deželo vdrli divji vandali (Huni) in jo razdejali, opustošili. Sveti Servacij je romal v Rim in na grobovih svetih apostolov prosil za odvrnitev nesreče. Sveti Peter pa mu je v sanjah razodel, da bo Galija zaradi svojih pregreh veliko trpela, on pa tega ne bo doživel, zato naj gre mirno domov, od tam pa v Maastricht, kjer bo dočakal smrt. Vmes naj bi ga na poti iz Rima ujeli Goti, a ga je Bog po angelu čudežno rešil. Ko je umrl, naj bi bil dokaz njegove svetosti tudi to, da pozimi, ko je bila zasnežena vsa okolica, njegovega groba sneg ni pobelil.

Je zavetnik več mest: Maastrichta, Goslarja, Limburga, Quedlinburga; škofije Worms, ključavničarjev in mizarjev; je priprošnjik proti revmi, bolečinam v nogah in mrzlici, proti pozebi, proti ohromelosti pri živalih, proti mišji in podganji nadlogi, proti smrtnemu strahu.