Da boste lahko jokali…ob doma vzgojeni čebuli

Imate vsako leto težave s čebulo? Pa ne tisto na pultu, ob kateri jokate, ko jo režete. Ampak na vrtu. No, potem vam bodo ti nasveti prišli prav.

Najprej malo o čebuli: Čebula spada v skupino čebulnic. Gojimo jo ko enoletnico. Njeni plodovi so lahko okrogli, ploščati ali podolgovati. Čebule imajo lahko luskoliste bele, bledo rumene, rožnate, rjave, rdečkaste ali vijolično rdeče barve. Notranjost čebule pa je bela ali rožnata. 

Nasveti:

Čebula najbolje uspeva pri temperaturah med 13°C in 24°C. V začetku rasti potrebuje nižjo temperaturo. Čebula ima rada rodovitna srednje rahla do rahla tla, ne mara pa sveže pognojena tla. Za gnojenje lahko uporabimo gnojilo, ki ne vsebuje dušika. Čebulo lahko sejemo ali posadimo čebulček (eno leto prej pobrane nedozorele čebulice). Največkrat se poslužujemo kar vzgoje iz čebulčka, saj je hitreje in enostavnejše. Ko izbiramo čebulček je dobro, da čebulice niso predebele, saj te pogosto uhajajo v cvet.

Čebulček lahko posadimo  jeseni, oktobra ali v začetku novembra, vendar se taka čebula uporablja le za zgodnjo spomladansko čebulo, saj drugače rada spomladi uide v cvet.

Čebulček sadimo neposredno na gredo od konca marca do sredine aprila. Vrste na gredi naj bodo 30 cm narazen, čebulček pa sadimo na razdalji 15 cm. Posamezno čebulico potisnemo 3 cm globoko, tako da je pokrita s substratom. Gredo nato prekrijemo z vrtno kopreno in s tem zaščitimo čebulo pred mrazom, hkrati pa tudi pred čebulno muho. Kopreno čez čas dvignemo z loki, da ima čebula dovolj prostora za rast. Kopreno pustimo preko rastlin, do konca maja. Zaradi pogostega napada čebulne muhe poleg koprene lahko uporabimo tudi rumene lepljive plošče.

V času rasti čebule jo je potrebno redno pleti in okopavati pri tem je treba paziti, da jo ne poškodujemo, saj ima zelo plitke korenine. V primeru suše v času, ko se debeli jo lahko tudi nekajkrat zalijete s postano vodo. 

Spravilo čebule poteka od julija do avgusta. Če želimo čebulo shranjevati moramo počakati da listi odmrejo in jo nato previdno populimo. V sončnem vremenu čebule sušimo na zraku vsaj 10 dni. zunanji ovršni listi morajo biti popolnoma suhi preden jih shranimo za zimo. Čebule shranimo obešene v mrežaste vreče, spletene v kite ali pa zložene v plasteh v zabojčkih. Shranimo jih v malo vlažen prostor s temperaturo od 0°C do 7°C .

ŠALOTKA:

Šalotka raste v šopih po 12 čebulic skupaj. Poznamo rumene in rdečebarvne sorte, ki jih uporabljamo za sveže ali shranjevanje. Liste mlade šalotke lahko uporabljamo kot liste mlade čebule. 

Šalotko sadimo zgodaj spomladi ko je dan še kratek, v mesecu marcu ali aprilu. Tako kot čebula tudi šalotka ne mara sveže pognojena tla. Čebulico šalotke sadimo približno 2cm globoko, vrhi čebulic morajo ostati nad površino tal. Med čebulicami mora biti vsaj 18cm razmaka. Šalotka zraste v velike šope, ki so zreli zgodaj poleti. Zelene liste režemo po potrebi in jih uporabimo kot zgodnjo čebulo, če pa želimo velike čebule, listov ne trgamo in izpulimo čebulo, ko listje odmre. Šalotko shranjujemo kot čebulo, pravilno shranjena ostane lahko tudi celo leto.

Pa še zanimivosti:

Čebula je znana že več kot 6000 let. Domovina čebule naj bi bila jugozahodna Azija.

Danes je znanih okoli 400 vrst čebule, nekaj več kot polovica jih raste pri nas.

Stari Sumerci in Egipčani so čebulo imenovali rastlina bogov in so verjeli, da je ves zemeljski svet oblikovan po večplastni čebuli.

V starem Egiptu je bila čebula simbol energije in nesmrtnosti, zato so jo jedli v velikih količinah. Prekuhan v slani vodi, je bil osnova prehrane najrevnejših slojev prebivalstva Srednje in Male Azije, sredozemskih držav. Sužnje, ki so gradili Keopsovo piramido, naj bi dnevno hranili s čebulo, da so ohranili vzdržljivost, zdravje, moč in s tem učinkovitost.

Stari Grki so čebulo cenili kot zdravilo, vendar so jo jedi redko dodajali, saj so jo zaradi ostrega vonja smatrali za hrano navadnih ljudi.

Rimski legionarji so uporabljali veliko čebule, saj so verjeli, da bo bojevnik postal neustrašen. Gladiatorji so svoje mišice masirali s čebulnim oljem, da so mišice postale čvrste. Olimpijski športniki so med treningom jedli čebulo.

Po Guinnessovi knjigi rekordov je največja kadarkoli gojena čebula tehtala 6 kilogramov, pridelana je bila v Angliji.