Dediščina

Janez se je odločil, da gre s prijateljem Franceljnom skupaj  smučat.  Po urah vožnje ju je zajel hud vihar in morala sta ustaviti pri bližnji kmetiji. Privlačno lastnico sta prosila, če lahko prenočita pri  njej.

“Vem, da je zunaj hudo neurje in to veliko hišo imam čisto zase. Ampak pred kratkim sem ovdovela in ne bi rada, da sosedje govoričijo, če vaju sprejmem k sebi,” je dejala gospa.

“Nič ne skrbite,” je dejal Janez, “Vesela bova, če lahko prenočiva na  skednju. Ob prvem svitu se bova odpravila dalje.”

Gospa se je strinjala in odšla sta v skedenj.  Zjutraj se je vreme zjasnilo, odpravila sta se dalje in preživela krasen vikend na smučanju.

Kakih devet mesecev kasneje je Janez dobil  pismo  od odvetnika. Precej časa je potreboval, da je ugotovil, da gre za odvetnika gospe, pri kateri sta prenočila, ko sta s Franceljnom smučala.

Poklical ga je in vprašal:
“Francelj, se spomniš tiste  privlačne gospe izpred kakih devetih mesecev, ki nama je odstopila svoj skedenj?”
“Ja, se,” je odgovoril Francelj.
“Si mogoče vstal sredi noči in jo obiskal?” je Janez dalje vprašal.
Malce v zadregi je Francelj priznal: “Hm, ja, pa sem res.”
“In si ji dal moje podatke namesto svojih?”
Franceljnu je bilo precej nerodno, a je dejal: ”Ja. Glej, oprosti. Nič  hudega nisem mislil. Zakaj sprašuješ?”
“Hja, ženska je umrla in mi zapustila vse svoje premoženje.”