Rudarsko mehko srce
Franc Hercog, ponosni oče in dedek, ki je veliko svojega življenja preživel pod zemljo v hrastniškem rudniku. Danes šestinšestdesetletni Jože čas najraje preživlja z družino, predvsem z vnukoma in hčerko Vesno, ki ji je namenil ogromno pesmi.
Zase pravi, da je robusten človek, ki je v življenju trdo garal, a je vseeno ostal čustven. Pove, da so rudarji zelo »mehki« po duši, in kar je najpomebneje; dobri ljudje, ki ljubijo jamo, delo, družino in otroke. Gospod Hercog, ki se na družinski kmetiji ukvarja z vsem mogočim pove, da si hišo z dvema hektarjema zemlje ponosno in s srcem deli še s šestimi družinskimi člani, tako da mu v življenju res nikoli ni dolgčas, še posebej zato, ker se okrog hiše zmeraj sliši otroški smeh. Vesni, hčerki s posebnimi potrebami, je napisal veliko pesmi in zgodbic, da bi ljudje lažje razumeli svet skozi njene oči. »Pomembno je, da se imamo radi in da se imamo lepo.« je dejal.
Draga mama!
Zunaj se mrači in tema bo kmalu. V medli luči
gledam jo, kako hitro noge ji teko.
Če kruh že vzhaja, če sestrica se je umirila, če jaz
nalogo sem naredila, če v hlevu vse je postorila
in potem očetu obleko bo zašila.
Ko zaspim pa roke je sklenila, Bogu v nebesa bo
molila.
Za dobro nam, ki rada nas ima, prosi iz vsega ga
srca.
Zgodnje jutro je in že mora vstati. Na pol v snu
gledam jo – kako si lepa moja mati. Lepota tvoja je
dobrota, ki prihaja iz srca in ljubezni do Boga.
Danes pa je praznik tvoj in s sestrico smo že
sklenile, da nekaj zate bomo naredile.
Prinesle šopek rož, potihoma molile za rajne in za
žive.
Vse najboljše, želim s teboj še praznovati, bodi
srečna ti in vsaka dobra mati.
21. 3. 2000
Vsak dan v tem tednu bomo objavili novo pesem ali zgodbo, ki jo je napisal Franc Hercog.