Fotografska zakladnica Portoroža Tomaža Kozlarja
Tokrat ne zgolj za fotografije ampak tudi za izjemno življensko zgodbo skrbi gospod Tomaž Kozlar. V Portorožu je prebil polovico življenja. Rodil se je sicer v Koprski porodnišnici leta 1962, a nato živel v Portorožu. Tja so se preselili njegovi starši zaradi dela. Njegov oče je bil vzdrževalec v Portoroških hotelih. Mama pa je bila gospodinja v Pirnatovi vili. Kot gospodinja je služila pri Pirnatovih že v Ljubljani. Pirnarjevi so bili znani po izdelavi lestencev. V 60tih pa so Portorožu, v samem središču, kupili vilo. Tomaž se spominja, da je bil Portorož pred 60timi leti povsem drugačen, predvsem veliko manjši kraj.
Njegovo življenje v Portorožu je bilo precej dinamičlno. Šolanje je zaključil na, razumljivo, pomorski šoli za strojništvo. V Pirnatovo vilo, kjer je delala njegova mama, je hodilo na dopust mnogo zanimivih ljudi tako iz Jugoslavije kot tudi iz tujine, csi so bili Pirnatovi znanci. Tako je vilo naprimer leta 1963-1964 najel celo igralec Steward Grenger, ki je takrat snemal film v piranskih solinah in v Limskem kanalu.
Sam je imel na voljo celotno vilo, Tomaževa mama pa je skrbela za njegovo udobje in za vse njegove želje. Grenger je Imel svojega voznika , ki je vsak dan z črnim Mercedesom hodil v Trst na tržnico po sadje in zelenjavo in seveda riž , ki ga je omenjeni igralec oboževal in ga znal pripravit na mnogo načinov. Tomaž pravi, da se spomni dneva, ko je bila miza, ki jo je njegova mama pripravila za približno 12 oseb, polna dragocenih jedi. Od škampov, rib, sadja, penine, narezkov… Ko se je igralec vrnil s snemanja, je povabil soigralce in ti so jedli in hodili okrog mize. Ko so proti jutru odšli so po mizi hodile le še lačne mačke in jedle ostanke iz krožnikov. A takrat se za takšne prizore nihče ni več zmenil, Granger je bil pač zvezdnik in filmski igralec.
Tomažev oče je, kot smo že zapisali, delal v vzdrževalni službi takratnih hotelov. Ker so živeli praktično med hoteli je imel do službe 15 korakov, tako so njegovega očeta včasih tudi ponoči prišli prebuditi receptorji, če se je pokvarilo dvigalo ali kaj podobnega. Nočni receptorji so kar potrkali na okno očetove spalnice in ga prosili za pomoč. Njegov oče je blil v prostem času ribič in to dober. No, pa tudi rib je bilo veliko več kot danes, saj takrat še ni bilo takšnega hrupa in prometa v morju. Pa tudi izlova ne.
60ta so bila leta, 70ta pa se je začelo v Portorožu na veliko graditi. Mesto je bilo eno samo gradbišče in Tomaž pravi, da je bilo to precej pretresljivo obdobje, saj je izginjalo vse, kar so do tedaj poznali. Izginil je tudi turizem, kot so ga poznali v 60tih, ko je bil nočni bar poln plesalk, igralnice polne Italijanov, ki so cele noči igrali in iskali srečo na naši obali. Potem pa je nastal Portorož, kakršnega poznamo še danes.
Tomaž Kozlar hrani ogromno slik iz obdobja 1962 – 1976. Spominjajo ga na bolj sproščene čase. In vsaka slika je zanj polna spominov in zbuja nostalgijo na starše, otroštvo in ljudi, ki so takratni Portorož delili z njim.
In zdaj bo te fotografije delil tudi z nami! Tomaž hvala!
Fotografije bomo objavljali na Facebook strani in tudi tu v rubriki Zgodbe
