Milano, mesto blišča in lepote brez starejših ljudi

Piše Sara Volčič

Pred nekaj tedni me je pot s starejšo hčerko vodila v Milano. Obisk mesta je bila moja obljuba izpred nekaj let, a čakati sva morali, ker je vmes posegel covid. In tako kot marsikomu izmed vas beročih, sem vse nenujne poti v virusnem času odložila v prihodnost. Ko se je pri naših zahodnih sosedih “covidni cunami”, ki je, medtem ko smo se pri nas spraševali, ali virus sploh obstaja, pri njih že puščal pravo razdejanje s številnimi žrtvami, končno zares potuhnil, sva si rekli: “Zdaj je pravi čas!”

Na pot sva krenili sredi tedna zgodaj zjutraj, da bi se izognili gneči med vikendi, pa tudi in predvsem zaradi tega, da bi se izognili tudi vročini. Pozabila sem namreč, da mi je kakšen teden pred odhodom v avtu prenehala delovati klimatska naprava. Čeprav moj avto ni starodobnik, pa gotovo sodi med avtomobilske “starejše občane”, saj je v dobrih 19-letih prevozil več kot 440.000 kilometrov! S tem se včasih rada tudi postavljam, češ, da to pomeni, da moram biti tudi jaz zelo dobra voznica, če moj avto toliko zmore…

Prvi dve uri poti nista bili nič posebnega. Ko se je pa sonce v nadaljevanju začelo vzpenjati više, je moja hčerka občutila, kakšna so bila potovanja v ranjki Jugoslaviji. Zaradi nedelujoče klime sva na stežaj odprli šipe in lovili veter v avto, tudi na avtocesti. Imeli sva srečo, da na poti ni bilo zastojev, le tik pred vstopom v drugo največje mesto v Italiji sva naleteli na prometni zamašek zaradi okvare vozila. Ko sem se peljala mimo, sem se zahvalila onemu tam zgoraj, da se to ni zgodilo meni, glede na to, da se vozim v vozilu, ki bi moral biti že dolgo v pokoju.

A potem si znova rečem, pa saj tudi vsi upokojenci niso zaprti doma in niso “neuporabni”, ampak so polni življenja vsem težavam navkljub in stopajo dalje korak za korakom, kakor moj ljubi avto, ki še vedno sestavlja vsak dan nov kilometer za kilometrom… Imeli sva srečo, da sva našli majhen in ugoden apartma v mestnem jedru, tik ob palači Duomo.

In tudi ob prihodu v center mesta, sem se počutila kot v kakšnem starem “jugo” filmu. Jaz, v tem starem, z vseh strani že pošteno obtolčenim avtom, kjer na nekaterih delih že rja skuša prebiti srebrn sijaj nekdanjega lepotca, na cesti pa predvsem vozila višjega cenovnega razreda in na tisoče brnečih, nadležnih motorčkov, ki po moji oceni, nikdar niso opravili šole vožnje. Predrzni so, hitri, stari in mladi.

V Milanu imajo na cesti pač neke svoje zakone, očitno. Poiskali sva dokaj ugodno garažno hišo, saj je bila tista najbližja zaprta, uganite zakaj? Ravno na ta dan so imeli v mestu parado ferrarijev. Več kot 100 jih je bilo. Več kot sto voznikov, ki sedijo za mašino, eno najdražjih na cestah tega planeta.

In že tu začutim nepravičnost tega sveta, ki jo zelo dobro predstavlja Milano, kjer je čutiti vedno večji razkorak med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo…reveži, ki ležijo nemočni in onemogli ob robu kakšne znane trgovine ali celo banke, kjer, ko to zaglešaš, najprej pomisliš, da gre morda za slabo šalo… Tega občutka se nisem znebila niti v dneh, ki so sledili.

Množica turistov, ki neučakana teka sem ter tja in se fotografira pred razkošnim Duomom, ki se šele ponoči pokaže v vsej svoji veličini in sijaju, vse z zelenjem okrašene stavbe, kjer pa, zanimivo, skoraj ni videti človeka. Skoraj vsako stanovanje vsakega bloka ima gosto zasajen balkon ali teraso. A na teh terasah skorajda ni bilo videti živega bitja. Opazila sem tudi, da v Milanu na ulicah skorajda ni videti starejših ljdi. In postala sem na to malce bolj pozorna.

Na ulicah vidiš, bodisi na skuterčkih ali peš hoditi, pretežko moške mladih do poznih srednji let, vse oblečene v vse možne odtekne modrih oprijetih srajc in prav tako hlač, nepogrešljivi pa so usnjeni mokasini, prav tako v števičnih odtenkih modre, lahko pa tudi rjave barve. Po mestu postopajo brez poslovnih kovčkov, zato ne vem, kaj pravzaprav počnejo. Verjetno gre v večini primerov za uslužbence številnih tu delujočih podjetij.

Ženske so, jasno saj smo v prestolnici mode, vse lepo oblečene, v izbranih oblačilih, kjer nič ni naključje. ln turisti, ki postopamo naokoli z nahrbtniki, smo videti drugače in zato na daleč že zelo opazni in v kakšni trgovini, kjer strežejo v glavnem takšnim s ferrariji, tudi ne najbolj dobrodošli…

Še vedno iščem starejše in res redko se mi posreči kakšnega ujeti v objetiv mojega telefona. Če naletim na starejši par, so to neizogibno turisti, ki zvedavo postopajo naokoli, si oglejujejo slikovite vitrine ali čakajo v vrsti za kakšno znamenitost ali muzej. Domačina skorajda ne opaziš. V bližini glavnega trga opazim krčmarja neke gostilne, ki mi, ko vidi, da fotografiram prostor, kamor se verjetno stekajo lepi denarci, nameni ne ravno ljubezniv pogled.

Tu pa tam kakšen starejši skače čez cesto, preseneti me, da celo tisti, ki hodijo bolj počasi ali celo s palico. Pa si rečem: Ta pa je pogumen! Da si upa to narediti s temi drznimi hitrimi vozniki.. Zvečer, ko ugasnejo luči in je mesto še bolj mirno in romantičmo, pa spet..samo mladi.

Kje so starejši ljudje? Ali so jih poslali drugam, razmišljam? So poskriti po svojih stanovanjih? Ali strejše gospe tam bivajo s svojimi že precej lenimi starejšimi mačkami in jim vse potrebno za življenje prinašajo gospe, ki pridejo trikrat na teden in jim takrat še operejo perilo in počistijo zaprašene keramične izdelke in omare? Ali pa je Milano postalo le mesto za mlade ambicozne poslovneže in ženske, ki imajo rade visoko modo? Je postal Milano mestna različica narcisa, ki je lep, mlad, močen in mogočen? In kjer ni prostora za starejše, šibke in bolne?

In ko že omenjam bolne, v 4 dneh bivanja tam sem videla le enega človeka na invalidskem vozičku, no drugega pa na razstavi “Useless bodies” v galeriji Fondazione Prada.

Saj razumem, da morda v takšna mesta ljudje s telesnimi hendikepi morda ne zahajajo tako zelo radi, saj je velika gneča in verjetno se je težko prebijati naokoli. A po drugi strani je to mesto, ki šteje več kot 1,3 milijona prebivalcev, zato verjamem, da so tudi med njimi takšni, ki so vezani na invalidski voziček ali podobne pripomočke. Morda pa te razlike, ki jih sama opisujem, drugi niti ne zaznajo. Sem se vendarle stekajo ljudje z vsega sveta.

Tako naletim tudi na mladoporočenca, Azijata, ki me kar malce nezaupljivo pogledata, ko ju prosim za fotografijo… Na srečo pa tik pred odhodom naletim na prizor, ki malce popravi vtis. V stanovanjskem bloku, kjer je na terasi, visoko v 6. nadstropju za nekaj dni tudi moj dom, dela starejši Italijan, ki je v Milano prišel pred desetletji s trebuhom za kruhom. In je po moji oceni v celoti “italijanski”.

Takšno je tudi njegovo ime – Pasquale Fiorentino, je nižje postave, simpatičen in zelo zgovoren. Tako sem ga nekega jutra ujela klepetati z gospo približno njegove starosti, pa se je moja hčerka ob tem pošalila:”Vidiš, to je pa ljubezen na zadnji pogled!” In me ob tem pošteno nasmejala.. 

Sara Volčič