Botanični vrt in njegovih 212 let
Na današnji dan leta 1810 je bil ustanovljen botanični vrt v Ljubljani, ki ga je zasnoval botanik Franc Hladnik.
Je najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalnaustanova z neprekinjenim delovanjem v Sloveniji. Vrt je bil ob ustanovitvi precej večji; kasneje pa so ga prizadele gradnje Ižanske ceste in dolenjske železnice, zato je sedaj stisnjen v razmeroma majhno trikotno površino. V njem raste mnogo vrst rastlin in tudi endemitov, ki so drugod že izumrle. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Vrt je bil leta 2008 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Vrt je bil ustanovljen leta 1810 kot šolska ustanova, z namenom predstavljati domovinsko floro. Njegovega pobudnika, Franca Hladnika, je francoski maršal Auguste Marmont, prvi in glavni guverner Ilirskih provinc, določil za vodjo vrta. Hladnik je za postavitev vrta izbiral med zemljiščem pri Tivoliju in prostorom ob Ižanski cesti. Odločil se je za lokacijo ob Ižanski cesti, verjetno zaradi možnosti širitve proti širokemu barju, pri tem seveda ni mislil na bodoče ovire kasneje zgrajene infrastrukture mesta. Že spomladi 1810 je začel presajati rastline, ki jih je gojil že prej na licejskem vrtu. Kot navaja Voss je zasadil okoli 2000 vrst kranjskih rastlin, ki so bile prinešene iz okolice Ljubljane, Idrije, s Karavank in Bohinjskih planin. Na odprtje vrta je prišel celo sam maršal Marmont in zasadil lipo, ki kraljuje v drevesnem delu vrta še danes.
Vrt je po odhodu Francozov in obnovi avstrijske uprave (1814) deloval še naprej kot srednješolska ustanova in se polagoma razvil v središče botaničnih raziskav na tedanjem Kranjskem. Hladnikov naslednik je bil Ivan Nepomuk Biatzóvszky, sledil pa mu je Andrej Fleischmann. Vrt je v tem času nenehoma napredoval, leta 1867, ko je Fleischmann umrl, pa je vodstvo prevzel Valentin Konšek, ki je vrt preusmeril v vzgojo sadnih dreves, kar je drastično zmanjšalo število rastlinskih vrst. Leta 1886 je vodenje prevzel Alfonz Pavlin in v vrtu naštel samo še 312 rastlinskih vrst, to številko pa je s pomočjo izmenjav med vrtovi do leta 1910 povečal na 6412 rastlinskih vrst. Pavlinovo obdobje (1886–1931) pomeni čas temeljitih raziskav kranjske flore, nastanek herbarijske zbirke ‘Flora exsiccata Carniolica’ (1901-1936) in zbiranje herbarijske dokumentacije v samem vrtu.
Ob ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) je vrt postal njen del (1920), njegove herbarijske zbirke pa temelj herbarija današnjega oddelka za biologijo. Leta 1945 je vodstvo vrta prevzel Jože Lazar. V času njegovega vodenja so zgradili rastlinjak in laboratorijski prostor, obnovili so pomožne vrtnarske naprave, skopali bajer, kjer so opazovali procese zaraščanja, in uredili skalnjak na katerem so zbrali rastline z goratih delov Krasa. Med letoma 1960 in 1992 je botanični vrt vodil Vinko Strgar, ki je bil biolog in tudi izučeni vrtnar – praktik. Opravil je več raziskav na primerkih slovenskih endemitov. Po Strgarjevi smrti (1992) je vrt začasno vodil dr. Tone Wraber, od leta 1995 pa ga vodi dr. Jože Bavcon.
