Martin Golob: “Mi mladi vas potrebujemo!”

Duhovnik, ki ga pozna skoraj vsa Slovenija. Seveda govorimo o Martinu Golobu. Za mnoge predstavlja duhovnika v pravem pomenu besede. Dela z ljudmi in za ljudi. Je ljudski človek in to ljudje cenijo, tudi tisti, ki v cerkev ne hodijo. Tuja mu nista niti nobeno delo in pomoč. “Ni pomembno, kaj imamo, bolj pomembno je, kaj lahko dobrega storiš,” pravi.

Bohinjski župnik, ki od lani deluje v grosupeljski župniji, je letos priplezal do vrha Triglava, kolesaril za dober namen, v prostem času, ki ga zaradi priljubljenosti ni veliko, pa piše bloge, ki jih z največjih veseljem berejo tudi neverujoči. V pogovoru sva se dotaknila trenutne situacije v svetu, ki za mnoge, predvsem starejše, ni lahka, tehnologije, ki nas obdaja in zakaj mladi toliko ne hodijo k maši … Slovence pa je med drugim označil za ‘slepe kure’, saj pogosto pozabljamo, v kakšni mirni in lepi državi živimo, ki je še vedno polna dobrosrčnih ljudi. 

Živimo v res posebnih časih, časih, kjer težko izpostavimo kakšno pozitivno stvar. Pa vendar, vi ste duhovnik, veliko ste v stiku z ljudmi. Zanima me, če lahko izpostavite kakšno pozitivno plat teh posebnih časov, v katere smo zašli …

No ja … Niso spet ne tako slabi časi. Tudi v teh časih je ogromno dobrega, lepega in plemenitega. Res pa je, da so ti časi, ne moreva mimo koronskih ukrepov … Ti časi so nam vseeno prinesli en topel pogled in zavedanje, da skrbimo za naše starejše. O naših starih starših se ni nikoli tako lepo govorilo kot zdaj, ko se zaradi njih pravzaprav gleda, da jih ne bi okužili, da bi jih imeli čim dlje ob sebi. Ti časi so nam prinesli tudi lepo zavedanje, kako dragoceno je biti v nekem živem stiku in odnosu drug z drugim. Epidemija nas je naučila, da človek ne more samo digitalno živeti medseboj, ampak da nujno drug drugega potrebujemo. Epidemija nas tudi uči pozitivnosti in zaupanja ter nas vabi k temu, da bi držali skupaj. Ti časi so drugačni, kot smo mogoče vajeni, ampak ta drugačnost ni nujno slaba. Res je, da je mnogim ljudem prineslo krizo; stanovsko, duhovno, duševno, materialno, odnosno, ampak moramo tudi tem ljudem pomagati in jim stati ob strani ter jim dati vedeti, da je vse rešljivo. 

Prej ste omenili tehnologijo in zanima me, zakaj je po vašem mnenju svet danes drugačen? Je za to res kriva tehnologija? Vseeno imam občutek, da danes pogosto deluje vse po načelu jaz imam, ti nimaš, jaz sem, ti nisi. Namesto, da bi vsi imeli vse, pa četudi kdo zaradi tega manj. 

Mislim, da ni toliko pomembno, kdo kaj ima in kdo česa nima. Bolj je pomembno, kaj lahko nekomu dobrega storiš in na kakšen način lahko nekomu prineseš en košček svetlobe, energije, dobre volje, pomoči … Človek že od vsega začetka kar obstaja, se tudi razvija, napreduje, raziskuje in tehnologija je posledica človekove iznajdljivosti, njegovega delovanja. Tukaj tehnologija ni nič kriva. Tehnologija je vedno človeku v pomoč, res pa je, da je narobe, če človek postane suženj tehnologije. Takrat pa ni več prav. To je pri vsaki stvari. Vera me uči, da dokler sem v svobodi, sem na dobro poti, ko bom pa postal suženj denarja, tehnologije, samega sebe in svojega egoizma, takrat pa bo nekaj narobe. In mislim, da je to problem. Človek postaja suženj svojega strahu, materialnosti, ali suženj česa drugega. Suženj tega, da mora nujno nekaj kupiti, suženj potrošništva … Te oblike so že od kar človek obstaja, saj lahko človek hitro zapade v takše zadeve. To ni nič novega, je pa res, da smo pri sebi previdni in da smo dovolj kritični do samega sebe; kje sem, kam grem in kako delujem.

Kako gledate na to, da so starejši pri nas pogosto bolj verni, pri mlajših generacijah pa je tega mnogo manj. Je to zaradi pokore, večjega strahu pred smrtjo pri starejših?

Starejši imajo neko življenjsko izkušnjo. Ti ljudje imajo mnogo več modrosti kot mi, mlajši. Starejša oseba je marsikaj v življenju že preživela, kar mi mladi še sploh okusili nismo. Ti, naši starejši, so odraščali v veliko težjih razmerah kot odraščamo mi. Doživljali so vojne, ujme, doživljali so lakoto, stisko, kakšni celo niso imeli možnosti šolanja. Nam, mladim, danes ne manjka tako veliko. Hvala Bogu, če človek zna delati, ima voljo do življenja, malo iznajdljivosti, mu je veliko lažje kot takrat. Mislim, da je to pogojeno s tem. Starejši so živeli v drugačnih časih, tako da tudi malenkost drugače dojemajo svet. Ne bi pa rekel, da mladi danes niso verni. Danes so mnogi mladi, ki so tudi zelo globoko verni in tudi vero zares vzamejo. Res je, da imamo vedno nek stereotip, da samo stare mame hodijo k maši, ampak to ni res. K maši hodi tudi ogromno mladih družin, mladih in tudi otrok.

Duhovniki ste pogosto zadnji, ki govorite z ljudmi pred smrtjo. Katere napake so tiste, za katere je ljudem najbolj žal? In česa jim je morda žal, da v življenju niso naredili?

Če mene vprašate mogoče to, da so se v družini kregali, da se niso razumeli. Ko človeku teče ura proti koncu, vidim, da je najbolj pomembno, če si oprostijo. Takrat v njihova srca nastopi mir. Najbolj mi je žal, da niso posvetili več časa drug drugemu, da niso bili še bolj pozorni na bližnje. 

Če se malo pošalim, je včasih veljalo, da so tisti, ki so v cerkvi v prvi vrsti, se mečejo na kolena in na veliko molijo, potem tudi najbolj pokvarjeni. To da hodiš v cerkev, še ne pomeni, da si dober človek …

Seveda ne. Jaz včasih dodam: »Bog ve, kakšen bi še ta človek bil, če ne bi hodil k maši.« Je pa res, da Bog presoja srca ljudi, on točno ve, kaj je v človekovem srcu. Ali je molitev zares iskrena, ali je narejena, ali je molitev iz neke navade? Najlepša molitev je tista molitev iz notranjega nagiba, iz iskrenega odnosa, da se človek z Bogom zares pogovarja, kot s prijateljem. Če hodiš k maši, še ni nujno, da boš dobra oseba. Se pa od človeka, ki je veren in ki Boga ljubi, pokažeš tako, da človeka ljubiš. To je potem druga zgodba. Mislim pa, da je to dolžnost nas vseh, da drug drugega sprejemamo in da se trudimo, da bi lahko drug z drugim živeli, da bi se tudi drugi v moji bližini dobro počutili. Ne glede na to, kakšni smo, kako živimo in kako delujemo. Vera ni samo za to, da bom priden in dober. Vera je mnogo več. Ni samo neka moralna zadeva, ampak je tudi zadeva, ki je odnosna, se pravi med mano in Bogom. Človeku vera daje upanje, nek smisel bivanju in predvsem, da bi tako živel, da se bom nekega dne, ko bom odšel s tega sveta, srečal s svojim Bogom. 

Kaj je naša narodna slabost? Opravljanje, nestrpnost? Papež Frančišek pogosto govori, da je ravno opravljanje eden največjih grehov.

(smeh) Ja, opravlajnje, klevetanje. To so stvari, ki jih po eni strani zelo radi počnemo. Tako hitri smo glede tega, sploh, če smo v kakšni družbi, znamo zelo hitro opravljati. Sploh po vaseh, manjših krajih lahko opravljivost marsikomu prinese veliko škode, izgubo dobrega imena, se pravi mnogokrat tudi kakšno laž, ko kdo koga označi za slabega. Mnogo krivic se zgodi na račun opravljanja, s tem, da se mnogokrat lahko kakšna stvar stopnjuje, kar pa je zelo slabo. Ljudje so mojstri, kar se tega tiče. Hitro znamo s prstom kazati na bližnjega, razlog za to pa je mogoče najti v tem, da preusmerimo pozornost nase. Znamo zelo hitro stopiti na mesto sodnika, ne znamo pa iskreno pogledati vase. Je pa res, da opravljanje pogosto prinese ogromno škode, žalosti, bolečine, zamere in kakšnih nerešenih odnosov, zato tudi papež upravičeno govori o tem. 

Bi lahko izpostavili tudi kakšno pozitivno plat slovenskega naroda?

Joj, Slovenci imamo ogromno pozitivnih plati. V Sloveniji je toliko dobrega, ‘u Marija’ … Dobrota, kako znamo stopiti skupaj, kar se tiče dobrote, dobrodelnosti, kateri narod je sposoben v kratkem času zbrati toliko denarja, kot smo ga zbrali za Krisa, ali pa kar dela recimo Radio 1, ko vsako leto organizira tako velike dobrodelne zadeve. Mislim, toliko enih močnih dobrodelnih organizacij imamo; Rdeči križ, Karitas … Toliko prostovoljnih gasilnih društev, tega ni nikjer po svetu. To je vse dobrodelnost na nek način. Toliko možakarjev in žensk, ki brezplačno pomagajo bližnjemu. Poglej, kako majhna država smo in koliko vrhunskih športnikov imamo, ki nas dvignejo na noge. Že če samo naravo pogledamo, kako je naša Slovenija res ‘cukerček’ na tem planetu. Zapeljite se malo po Sloveniji sem in tja in boste videli, koliko je to dobrega. Zadnjič sem bil na Štajerskem. Ali lahko človek sploh še kaj lepšega doživi? Preprosto človeško slovensko dušo … Saj so kakšne stvari, ampak v Sloveniji je toliko dobrega. Mi smo kot tista ‘slepa kura’, ki ji je potrebno samo malo odpreti oči, da bi videla koliko ene dobrote, pristnosti, koliko domačnosti in res ene lepote imamo. In če bi mi malo bolj znali te lepote videti in malenkost bolj ceniti to, kar imamo, in bili malo bolj hvaležni drug drugemu in našim prednikom ter da bi se zavedali v kakšnem miru živimo. Poglejte danes, kakšne stvari se dogajajo v Afganistanu. A se zahvaljujemo za mir, ki ga živimo tukaj? A znamo take zadeve, ki jih imamo tudi ceniti? Nešteto pozitivno stvari imamo v Sloveniji …

Če bi imeli minuto časa in priložnost nagovoriti vse starejše ljudi na svetu, od katerih so mnogi obupani, strah jih je upokojitve, starosti … Kaj bi jim dejali? 

Mi mladi vas potrebujemo. Tako, kot je koncertu Big Foot Mame, mislim da ob 25-letnici delovanja te skupine, Lojze Slak stopil na oder in rekel: »Mi stari, za vas mlade.« Mi mladi vas starejše potrebujemo. Vaše gube, ki so znamenje izkušenj življenja. Vaše sive lase, ki so znamenje, da ste v življenju prekaljeni in Bog ne daj, da bi zapadli v skušnjavo, da niste za nobeno rabo več. Svet potrebuje tudi sive lase, zgubane obraze, tudi težko premikajoče ljudi. Spomnim se pri nas doma, kjer sem živel s starimi starši, tudi če je bila mama samo v kuhinji, kjer je sedela na ‘kišti’ za drva, je bilo tako lepo, ko si prišel v hišo. Vsaj nekdo te je lepo pozdravil. Vedel sem, da tam mama za nas moli in kakšen ‘kafe’ je za nas pristavila. Bilo je tako lepo. To je tisto, kar nam starejši dajejo. Ni uspešnost samo to, da človek premika gore. Uspešnost je to, da je človek tudi ob, zraven, poleg. Mlajši vas potrebujemo. 

Močne in lepe besede g. Golob. Najlepša hvala za čas in vse dobro! 

Zala Zajko Ivančič