Dnevnik Kompasovega Janeza

Na mostu med tremi kontineti

( Dnevniki Kompasovega Janeza v sodelovanju s turistično agencijo Kompas)

Moram ti povedat, da sem Kanarce (aka Kanarski otoki) obiskal že kar zgodaj, kot mlad, sveta željan popotnik. Ko sem se na Gran Canarii potepal po otoku, sem ves čas oprezal za… Ja kanarčki, seveda! Če niso na Kanarskih otokih kanarčki, kje pa bi potem lahko bili? No, ene par sem jih videl, a izvedel tudi, da Kanarski otoki niso dobili ime po čudovitih ptičkih, temveč ptički po čudovitih otokih. Več povezave z imenom otočja imajo v resnici psi. Latinski naziv Insula Canaria v dobesednem prevodu pomeni »otok psov«. Če povežem s kuro in jajcem ter večnim vprašanjem, kaj je prej, so torej psi dali ime otokom, otoki pa ptičkom. Precej enega heca je na račun geografskih imen tega področja. Otočje se namreč nahaja v območju Makaronezije, a veze nima z makaroni. Recimo…

Otočje, njegov najjužnejši del leži zgolj 100 km od Afrike, konkretneje od Maroka, sestavlja 13 otokov, od tega je poseljenih 7. Prebivalcev ni malo, skupaj na vseh poseljenih otokih jih je več kot dva milijona, več kot nas v Sloveniji. Kanarski otoki, to verjetno veš, formalno spadajo pod Španijo, imajo pa kar nekaj avtonomije. Če me ob polnoči zbudiš in vprašaš po vrhuncih Kanarskih otokov, pri naštevanju zagotovo ne bom izpustil dva – »pomlad« in »duty-free«. No, glej, takole je. Kanarski otoki s svojo avtonomnostjo so brezcarinska cona, kar pomeni, da se nekateri nakupi reees splačajo. Pomisli. Pripelješ svojo izbranko za dan žena na Tenerife in ji ob večerji na terasi s pogledom na Atlantski ocean pokloniš še njen najljubši parfum? Terna! Ker denarnice ne boli tako zelo, vzameš še dva primerka na zalogo – za njen rojstni dan in kar tako, ko bo slabe volje. A sem car ali nisem? Ja seveda sem jaz to naredil, kaj si mislil, da sem si izmislil? Haha, Dr. Kompasov Janez z nasveti s področja »ljubeznoslovja«. Nisem jaz včeraj po župi priplaval, imam vse knjige Bruna Šimleše, vključno z Ljubavologijo, doma na polici. Pa ne za nabirat prah, da ne bo napačnega sklepanja. Spet sva zašla, dragi dnevnik, vrniva se na Kanarce.

Omenil sem pomlad. Sem Kompasov Janez in obožujem vreme, kakršnokoli. A vsem tistim vremenoljubcem v nastajanju, ki še niso povsem zapopadli, da slabega vremena ni in ki imajo radi samo lepo vreme – obiščite Kanarce, ki so pomladni raj! Na Kanarskih otokih je pomlad v zraku celo leto. Jasno, da imaš potem, kadarkoli jih obiščeš, občutek, da se ptički ženijo. Da je valentinovo, gregorjevo, dan ljubezni ali kaj podobnega čisto vsak dan. Temperatura zraka je vedno tam okoli 22-28°C, na severu otočja nekoliko manj, na jugu nekoliko več. Če je v zraku pomlad celo leto, pa je zima v morju vseeno nekoliko bolj izrazita (Atlantik je le Atlantik), a v mesecu marcu se jaz, ki nisem prav zmrznjen tip, že kopam tudi v morju. Vremenoljubcem v nastajanju pa so na voljo razni bazeni z ogrevano vodo.

Lahko bi rekel, da je moj (skoraj) najljubši otok Tenerife. Imaš prav, morda je res, da me nanj vežejo romantični spomini, a prav vsakokrat me navduši, veš. Ko sem bil tam s prijateljico, sam ali pa v družbi prijateljev, vedno mi je bilo fantastično. Ravno prav je velik, razgiban ter poln raznolikih kotičkov – tako za »akcijo« kot za popoln odklop od »akcije«. Navdušuje me tudi dejstvo, da si v slabi uri lahko s plaže na nadmorski višini 3.500 m. Kaj ni noro? »Mare e Monti« v pravem pomenu besedne zveze.

Zelo rad se odpravim na jug, do predelov Los Cristianos, Playa De Las Americas, Costa Adeje… Zaradi Coste in Playe seveda. Vedno najdem kakšen nov čudovit kotiček plaže, kjer se nastavljam soncu in tako poskrbim za naravno dozo vitamina D. Pika na i pa so romantični sprehodi v dvoje po 12 km dolgi promenadi. Ko sva bila tu z mojo prijateljico, sva po priporočilu domačinov vsak dan izbrala eno restavracijo, ki je bila tisti večer cilj najinega sprehoda. In vsak večer sva malce zamudila. Zaradi pogleda na morje, obsijano z žarki zahajajočega sonca, ti enostavno zastane dah, obstaneš na mestu ter v objemu zreš v daljavo. Kar pozabiš, da si lačen. Minute tečejo, a tako si srečen!

Po mojem ti nisem še nikoli pokazal moje športne liste želja? Saj veš, da sem človek »bucket list-ov«, imam jih na vseh področjih – kaj vse moram prepotovat, kaj doživet, kateri šport moram sprobat, katerih ročnih veščin se moram naučit, pa tudi, kaj skuhat. No, največ kljukic na športni listi želja sem odkljukal ravno na Tenerifih. Dve sezoni sem bil popolnoma obseden s kajtanjem in surfanjem, praktično vsak dan na Tenerifih sem lovil veter v predelu El Medano, kjer je ta preko celega leta najbolj idealen. Izkusil pa sem tudi čar »golfanja«. Enkrat sem namreč pripeljal na Tenerife mojo »klapo iz Šiške«, kot jo rad imenujem, ki so vsi po vrsti navdušeni golfisti. Cele dneve so preživljali na golf igrišču Abama, ki velja za najboljšega na otoku. Jaz sicer ne vem, kaj je kriterij dobrega, boljšega in najboljšega golf igrišča, a veš kaj, važno, da vedo oni, ki so se tudi poimenovali »najboljši golfisti«. Uživali so sto na uro!

Ob obisku otoka, ki je velik dobrih 2.000 km2, je najem avtomobila obvezen, ne le priporočljiv. Resnično, kar se tega tiče, me kar poslušaj. Z avtom lahko prečešeš otok po dolgem in počez, ne glede na to, kje si nastanjen in kam si namenjen. Poiščeš vse skrite in manj skrite kotičke. Cene so zelo ugodne, jaz pa si najem avta uredim vedno že pri mojih kolegih pred prihodom na Tenerife. Točno vedo, kakšen okus za avtomobile imam, pa tudi s kom sem na potovanju. Ob izhodu iz letališke stavbe tako le prevzamem ključ in se odpeljem. Ne bom pozabil, kako dolgo smo izbirali avto, ko sem peljal na Tenerife mojo izbranko. Joooj, jaz sem hotel belega renaulta, da se ne bi segreval, kolegica Tanja pa me je prepričevala, da mora biti ja rdeč, saj je to barva ljubezni. Lepo vas prosim, drage moje dame, kako picajzlaste znate bit! A radi vas imamo in zaradi vas je svet še bolj lep.

Kaj praviš? Seveda sem tudi hodil, saj sem po duši pohodnik. Mislim, če imaš v mislih, da sem se s promenade na Costa Adeje v kopalkah odpravil do najvišjega vrha Španije, El Teide, te moram razočarat. A bil sem na vrhu, seveda. Eden mojih obiskov otoka je bil namreč namenjen prav trekingom. S športnim društvom po imenu »Recreation Espanol« smo opravili kar pet trekingov v desetih dneh. Med drugim smo pridobili dovolilnico in splezali prav na vrh El Teide. Malo nam je zmanjkovalo sape, saj moraš računati, da smo bili še dve uri prej na plaži. Pripeljali smo se do nacionalnega parka, se z gondolo odpravili pod vrh in nato prisopihali do 3.715 m nadmorske višine. A, kot že tolikokrat, je bilo vredno vsakega vdiha in izdiha. Pravijo, da se ob zelo zelo jasnem vremenu vidi tudi Maroko. Naj ti povem, da je vreme bilo zelo zelo jasno, a mene je pogled na pisano kaldero v kontrastu z modrim nebom tako zelo očaral, da sem Maroko kar spregledal. Očitno. Koničast vrh El Teide je sicer slikovita podoba vulkanskega nastanka, ki še danes občasno malce »zakašlja«. A pogumnih in samozavestnih Tinefierosov, domačinov, ki jih na otoku živi slab milijon, to ne gane prav preveč, saj so se z goro in pod goro navadili živeti.

Če se v zadnjih letih, ko sem nekoliko bolj »umirjen«, odločam za jug, pa sem se kot samozavesten mladenič večkrat odpravil na sever otoka, kjer so večja mesta z živahnim nočnim dogajanjem. V Puertu de la Cruz sem zvečer redno obiskoval čisto prave koncerte lokalnih glasbenikov, melodije tradicionalnih majhnih kitar s štirimi ali petimi strunami, ki se imenujejo »timple«, so me naravnost očarale. Prvič sem slišal tudi edinstveni »žvižgajoči jezik«. Če morda nisi vedel, da je tudi jezik lahko na seznamu svetovne dediščine UNESCO, ti povem, da je. »Žvižgajoči jezik«, ki izvira z otoka La Gomera in ga tam pogosto lahko slišiš še danes, je prava kulturna dediščina. Na severu, v bližini Puerta de la Cruz, pa se nahaja tudi moje najljubše mesto na otoku, »mesto lesenih balkonov«. La Orotava je mestece, polno tradicionalne arhitekture, barvitih parkov in fasad, lesenih balkonov in notranjih dvorišč, kjer je vsaka hiša nekoč imela čisto svojo destilarno in hladilnik za vodo. Leseni balkoni pa so med drugim opravljali vlogo nadzornih kamer, radovedne dame so namreč v senčki lahko opazovale dramo in kvazi dramo na ulici ter zbirale material za »mestne novice in novičke« – trače seveda.

Ena bolj zanimivih skrivnosti, še posebej zame, ki sem ljubitelj mitov in legend, so Guanči, v prevodu »ljudje Tenerif«, staroselci Kanarskih otokov, ki so tam živeli dolgo, dolgo pred Španci. O Guančih definitivno obstaja več vprašanj kot odgovorov, pa nešteto legend… Meni najljubše so teorije slavnega norveškega raziskovalca Thora Heyerdahla, ki je s splavom Kon Tiki iz Južne Amerike odplul na otočje Tuamotu. Govorim predvsem o teoriji o piramidah v vasici Guimar ter teoriji o popotnikih, ki naj bi prečkali ocean v papirusnih čolnih. Skrivnostni Guanči ja, na katere te na Tenerifih spomnijo tudi več tisoč let stara »Zmajeva drevesa«, sicer sveto drevo teh staroselcev. Pa samo še tole no, ker je ravno tak dan, dan žena. Baje so dekleta imela zelo veliko vlogo v kulturi Guančev. Predvsem pri prenosu dednih pravic in v vojaških zadevah. Mujeres, mujeres…brez vas ne gre! Res zanimivo ljudstvo, veš…

Dragi dnevnik, se mi zdi, da se bom za dan mučenikov obdaril s potovanjem na Tenerife. Res me je prijelo! Pa ne samo zaradi krompirčka, tega si večkrat naredim tudi doma. Enostavno je prišel čas, ko potrebujem energijo Tenerif. In veš kaj je tudi fajn? Ko grem marca na Tenerife, domov s seboj vedno pripeljem pomlad. In potem je doma, ne le najlepše, temveč zelo najlepše!

Kompasov Janez
Več o potovanju na Tenerife najdete tu!