Za božič spečem 29 potic

Pogovor s Kanadčanko slovenskih korenin Marto Demsar.

Marta Demsar se je rodila v Kanadi in blizu Toronta živi že celo življenje. Ampak Marta govori tudi slovensko – njena oče in mama sta bila Slovenca. Med drugo svetovno vojno je oče pobegnil v Kanado, šele dvanajst let pozneje se mu je pridružila njena mama in Martina starejša sestra. V Kanadi se je družina razširila, a Slovenije niso nikoli pozabili.  

Živeli in odraščali ste v Kanadi, ampak Slovenija vam ves čas veliko pomeni. Kako ste ohranjali slovensko tradicijo?

Rodila sem se leta 1954 v Kanadi, prva v naši družini rojena izven Avstro-Ogrske. Oče in mama sta bila zelo zavedna in sta ljubila slovensko kulturo. Moj oče je vedno govoril, da je pomembno, da znamo veliko jezikov, slovensko pa še posebej, da bomo lahko govorili s svojimi strici in tetami, če jih bomo kdaj obiskali v Sloveniji. Ko sta moja mama in oče prišla v Kanado nista znala angleško in ker doma nismo imeli televizije, smo govorili ves čas samo slovensko. Šele ko sem odšla v šolo sem se naučila angleščine. Spomnim se kasneje, ko smo vsi že hodili v šolo, če se je zgodilo, da smo pri večerji otroci začeli govoriti angleško, je oče z žlico udaril po mizi in rekel »Rad bi z vami govoril, ampak če boste govorili angleško, bomo pa tiho«.

Obkroženi ste bili z angleškim jezikom, najbrž je bilo težko ohranjati slovenščino, kako ste prišli v stik z njo?

Kar nas je Slovence v Kanadi vezalo skupaj je bila naša cerkev. Vsako nedeljo smo hodili k maši, po drugi svetovni vojni je bilo v Kanadi ogromno slovenskih otrok. Vse nas je povezovala slovenska skupnost – pevski zbor, katoliška ženska liga, slovenska šola. Zjutraj sem šla peš v angleško šolo, potem peš domov na kosilo in nato še 3-5-krat na teden v slovensko cerkev. Zbirali smo se tudi v slovenskem letovišču, vsako nedeljo, na pomembne praznike se nas je zbralo tudi do tisoč, nekateri so se vozili več kot štiri ure v eno smer, da so prišli. Jaz znam še danes tako dobro slovensko, ker je bil moj oče eden starejših, ki so med drugo svetovno vojno pribežali v Kanado. Star je bil 43 let in je drugače razumel življenje. Mlajši so slovenski jezik prej opustili in so se doma pogovarjali v angleščini. 

Imate 4 sestre in brate. Z njimi se redno videvate ali med seboj še vedno govorite slovensko?

Angleško. Dokler je bila mama živa smo vedno govorili po slovensko. Sedaj, ko smo sami, pa po angleško. Ampak se tudi najde kakšna slovenska beseda vmes. Na primer: Grem šopat, sem šla v store po …, sem naredila appointment z zdravnikom … Kadar govorimo slovensko pa uporabljamo veliko nemških izrazov, firnki, šraufenciger, šnirnce, štunfe, šporget, špegle, taler. Čeprav vem, da se pravilno reče zavezati vezalke, so mi šnirnce ljubše. 

Vaši prijatelji vedo, da imate slovenske korenine? Kdaj pripoveduje o tem svojim Kanadskim prijateljem?

Vsi moji prijatelji vejo, da poznam slovenski jezik. Mi velikokrat rečejo, ja pa ne znaš brat po slovensko, ampak to je zame preveč komplicirano. Slovenščina, ki sem se jo jaz učila v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je drugačna kot ta danes. Mi so smo se učili »tastare« besede. Brati znam bolj enostavna čtiva. Vsako jutro pol ure na primer berem Sveto pismo. 

Kaj pa vaš sin ali pa vnuki, poznajo Slovenijo in kaj slovenskih besed?

Moj sin zna slovensko, ampak bolj malo. Moj mož je tudi prihajal iz slovenske družine, ampak slovenščine niso ohranjali, tako kot smo jo mi, doma so imeli podnajemnike in se z njimi pogovarjali angleško, zato on razume, ampak ne govori. Tudi s sinom smo seveda govorili angleško. Vsi njegovi prijatelji so angleško govoreči, zanj to ni enako pomembno kot zame. Moji vnučki tudi poznajo kakšno besedo in moja želja je, da jih naslednje leto oziroma, ko bo mogoče, peljem v Slovenijo, da vidijo, od kod prihajam.

Obiščete še kdaj Slovenijo? Kaj vas najbolj navduši?

Nazadnje sem bila v Sloveniji pred dvema letom, tudi sin je šel zraven. Najprej grem obiskat Gorenjo vas od koder so bili moji starši, pa Žiri, Kranj, kjer živijo moji bratranci in sestrične, vsi so na Gorenjskem. V Sloveniji mi je všeč narava – tukaj nimamo rek, nimamo gora – v Sloveniji se usedeš v avto in v 15 minutah si nekje v naravi. Pri nas imamo manjše reke, ampak niso tako naravne, če si želiš narave, se moraš peljati vsaj eno uro, da najdeš kak lepši kraj. Drugo leto, ko bo moja cela družina šla z mano v Slovenijo, bo pomemben dogodek v mojem življenju. Spomnim se, ko sem bila stara 13, smo šli na prve počitnice – takrat si je oče vzel 6 tednov dopusta in vseh šest nas je šlo v Pariz, pozdravit očetove brate in takrat smo 6 tednov govorili samo slovensko. In spomnim se, kako je očetova sestra takrat rekla očetu »Pa tvoji otroci znajo kaj slovensko?« Oče se je pa zasmejal in ji rekel »Kar vprašajte jih kakšno stvar«. Sem bila takrat tako ponosna na svojega očeta, da me je spodbujal in ohranjal slovenščino. Če ti zgubiš jezik, še hitreje zgubiš kulturo in običaje. 

Kakšno pa je življenje v Kanadi – je težko dobiti službo, je drago …?

Sama sem delala že odkar sem bila stara 14 let. Vsak petek in soboto sem pomagala v trgovini. Potem sem delala kot čistilka leto dni, pa v laboratoriju, nato pa v času študija v domu za starejše. Tukaj je vsak študent delal, saj je srednja šola plačljiva in potem tudi univerza. Nato sem delala kot višja medicinska sestra, kasneje pa sem skoraj trideset let učila v materinski šoli, pomagala bodočim staršem, jih učila pravilnega dihanja, pomagala pri rojstvih, na kaj moraš paziti pri dojenčkih. Delala sem šest dni na teden, en dan v tednu sem delala tudi v bolnišnici.
Večina sicer danes dela pet dni na teden, ampak odvisno je, koliko zaslužiš. Tukaj je veliko migrantov, ki delajo tudi po dve celo tri službe na dan, ker imajo minimalno plačo. V Torontu z minimalno plačo ne moreš preživeti, saj je stanovanje z dvema spalnicama 2000 dolarjev na mesec. Hiša povprečno stane več kot milijon dolarjev. 

Najbrž pa vas s Slovenijo povezuje tudi kuhinja. Pripravljate veliko slovenskih jedi? 

Mi kot družina se srečamo dvakrat do trikrat med božičnimi prazniki in po navadi spečem 25 do 29 potic. Nekatere majhne, nekatere malo večje in potem jih dam vsem za darilo. Jaz imam 4 sestre in brate, mož enako, spečem jih tudi tistim, ki so bolj osamljeni in sami ne pečejo več. Tri ali štiri pa dam pa v zmrzovalnik in jih pojemo ravno do velike noči.

Delamo pa tudi krofe, flancate, no teh ne maram preveč, sirove štruklje, golaž, šnicle, pohane kure, veliko krompirja pa solato, zelje, kruh – tipično slovensko. No, beli hlebčki kruha in žemlje, ki smo jih mi vedno jedli doma, tukaj niso nekaj običajnega. Ko sem bila še majhna in sem si v šolo nesla za malico bel italijanski kruh, sem se počutila, da nisem enaka drugim, tukaj v Kanadi namreč vsi jejo toaste. Naša hrana se sicer ne razlikuje preveč od njihove. Tukaj v resnici nihče ni Kanadčan, vsak ima korenine nekje drugje, vsi smo migranti in vsi imamo malo drugačno kuhinjo, a hkrati podobno.