Na današnji dan: Ljubljanski velesejem

Leta 1921 je bil ustanovljen Ljubljanski velesejem. Pobudo zanj je leto prej dala zbornica za trgovino, obrt in industrijo: “Da pokažemo Srbom in Hrvatom kaj imamo, da si zasiguramo tamošnji trg.”

Ljubljanski velesejem je bivši razstavni prostor na področju današnjega parka Tivolija, ne trikotnem prostoru med Gosposvetsko, Lattermanovim in Lipovim drevoredom (oz. današnjim zahodnim zidom kopališča Ilirija, Celovško cesto in parkom Tivoli), ki je obstajal med letoma 1921 in 1955. To je bila prva in s tem najstarejša ustanova te vrste v takratni Kraljevini Jugoslaviji.

Na 25 tisoč kvadratnih metrov veliki površini so po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie, ki je v času med obema svetovnima vojnama v Ljubljani zasnoval tudi železničarsko stanovanjsko poslopje ob Resljevi cesti ter več stanovanjskih hiš in vil na Vrtači, postavili pet večjih in dvajset manjših sejemskih lesenih paviljonov.

Že naslednje leto je ljubljanska mestna občina za potrebe velesejma namenila še 13 tisoč kvadratnih metrov sosednjega zemljišča, na katerem so po zamisli Costaperarie zgradili dva velika paviljona, restavracijsko stavbo in manjši vinotoč. V enem izmed teh dveh paviljonov je leta 1925 Državni higienski zavod iz Ljubljane uredil stalno higiensko razstavo, ki je obstajala do leta 1932, ko je v paviljon treščila strela in je pogorel.

Leta 1930 so postavili še dva velika paviljona, ki sta bila zgrajena iz betona in krita s cementno ploščo. Skupno število sejemskih zgradb se je tako povečalo na trideset, razpostavljene so bile na 38 tisoč kvadratnih metrih. K dobremu počutju obiskovalcev so prispevali tudi številni vinotoči in kavarnice ter zabaviščne naprave.

Do leta 1924 so bile jeseni le vzorčne razstave, nato pa sta bili vsako leto dve prireditvi (spomladi vzorčni sejem ter jeseni kulturna in gospodarska razstava, imenovana Ljubljana v jeseni), ki sta dobivali tudi mednarodno razsežnost. Od več kot 12000 razstavljavcev je bilo v dveh desetletjih okrog 3000 tujih.

Leta 1939 je Vinko Glanz izdelal načrt za trajnostno ureditev sejmišča. Načrtov niso uresničili zaradi izbruha 2.svetovne vojne leta 1941.

Pred drugo svetovno vojno so tu organizirali več sejmov: (Ljubljanski mednarodni vzorčni velesejem) oz. več razstav: mednarodna razstava radia in telekomunikacij, razstava umetnin na Ljubljanskem velesejmu, Slovenska moderna umetnost, Razstava slovenskega novinarstva, mednarodna razstava umetniške fotografije, … Med vojno so prostor zasedli okupacijski vojaki (sprva Italijani, nato pa Nemci) in tu vzpostavili vojašnico ter intendantsko službo za ljubljanski garnizion. 11. novembra 1944 so vojaški kompleks napadla zavezniška letala in pri tem uničila tudi skladišče nafte.

Kaj vse je bilo moč videti na Ljubljanskem velesejmu?

Sejemske prireditve so obiskovalce seznanjale z domačimi in tujimi dosežki. Leta 1931 so se na primer na prostoru velesejma zvrstile naslednje pomembnejše prireditve: enajsta in dvanajsta dražba kož divjih živali, enajsti vzorčni sejem (od 30. maja do 8. junija) s hkratnimi razstavami avtomobilov, pohištva in hišne opreme, perutnine in kuncev ter umetnostna razstava.

Od 29. avgusta do 9. septembra je potekala šesta jesenska prireditev, ki je obsegala tujsko-prometno razstavo, razstavo slovenskih mest, kmetijsko razstavo, predstavitev novodobnega gospodinjstva, razstavo domačih obrti, pohištva, stanovanjske, hotelske in gostilniške opreme ter industrijsko in obrtno razstavo. Konec oktobra je bil na vrsti še sadni sejem.

Poleg teh so druga leta na Ljubljanskem velesejmu pripravili tudi razstave športa, lova, fotografije, izseljenstva, misijonarstva, o slovenskih cerkvah in mestih, novinarstvu (Slovenski tisk), gledališču, likovni umetnosti (Slovenska moderna umetnost 1918–1928).

Z velesejmom je Ljubljana še okrepila svojo trgovinsko vlogo in se uvrstila med tedaj redka velesejemska mesta. Tako je bil Ljubljanski velesejem leta 1924 tudi eden izmed dvajsetih ustanoviteljev Mednarodne zveze sejmov (UFI) v Parizu.

Radio je bil 1929 največja zanimivost sejma

Deveti ljubljanski velesejem je potekal od 30. maja do 9. junija 1929. Oglaševali so ga kot mednarodni velesejem. 700 razstavljavcev, med katerimi je bilo 30 glavnih blagovnih skupin, je predstavilo pohištvo, avtomobile, poljedelske stroje, radio, perutnino, zajce. Razstavljale so tudi slovenske meščanske šole. Vstopnice so bile po 30 din in so jih prodajali denarni zavodi, »Putnik«, gospodarske ustanove.

Poskrbljeno je bilo tudi za nastanitev za tiste, ki so sejem obiskali iz oddaljenih krajev ali za več dni. Obiskovalci so imeli 50 % popust pri nakupu vozovnic za vlak, letalo in parabrod, ki je vozil po Ljubljanici. Četrti razstavni dan je sejem doživel rekorden obisk. Prišlo naj bi več kot 20.000 ljudi. Že v dopoldanskih urah so se vile trume obiskovalcev po Celovški cesti. Med njimi je bilo mnogo kmetov z Dolenjske in Gorenjske. Zanimali so se predvsem za poljedelske stroje, ki so nenehno delovali. Veliko zanimanja je pritegnila tudi perutnina, ki je bila kmalu razprodana. Najbolj so šle v primer praktične novosti: avtobusi, pohištvo in luksuzna oblačila.

Na ta dan so sejem obiskali tudi odlični gostje, med njimi avstrijski poslanik minister Ploenis, ki se je prav zaradi sejma pripeljal iz Beograda in si ga ogledal v spremstvu generalnega konzula Pleinerta in direktorja velesejma dr. Dularja. Obiskali so ga tudi učenci mnogih šol, zlasti obrtnih.

Največja atrakcija pa je bil radio. Skoraj vsak obiskovalec se je ustavil pred izložbami radio potrebščin in za trenutek prisluhnil melodijam, ki so prihajale iz zvočnikov. Marsikaterega so prepričali, da je radio nujno potreben in odhajajoč je sklenil: »Še jaz si nabavim radio!«

Leta 1955 se je Ljubljanski velesejem preselil iz Šiške na današnje Gospodarsko razstavišče.