1. maj. Praznik dela in kako je bilo nekoč
Danes praznujemo praznik dela, mednarodni praznik delavstva, ki se ga 1. maja vsako leto praznuje po celem svetu. Ta dan obeležuje krvave demonstracije, ki so se dogajale v dneh okoli prvega maja, leta 1886 v Chicagu. Delavci so takrat postavili zahtevo po 8-urnem delovniku in političnih pravicah, vendar jih je pri tem ovirala policija. Demonstracije v spomin na te dogodke so prerasle v proslave, ki so postale oblika delavskega boja.
Danes praznik predstavlja največje praznovanje socialnih in gospodarskih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja in opozarja predvsem na kratenje teh težko pridobljenih pravic. Praznik delavcev je postal eden najpomembnejših praznikov po drugi svetovni vojni, kot državni praznik in dela prost dan je bil uzakonjen leta 1948, mnogo večjo težo kot danes pa je v Sloveniji imel v socialističnih časih. Takrat se je dan začel navsezgodaj zjutraj z budnicami delavske godbe, ki so jo imela vsa industrijska središča ali večji obrati, čez dan so se vrstili številni sprevodi in kulturne prireditve, ki so se navadno zaključile zvečer s kresom in veselico. Ljudje so imeli pripete rdeče nageljne, oblečeni pa so bili v najboljša oblačila. Pomembno mesto pri praznovanju so imele rdeče zastave in mlaji. Velik del takratnega praznovanja smo prevzeli po Sovjetski zvezi, simbolika tega dne pa je bila v vseh vidikih povezana s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice.
Čas pred “modernim praznikom dela”.
Starodavno kresovanje na Slovenskem izvira še iz predrimske venetske dobe, ki je povezan z mističnim čaščenjem Sonca, šele po drugi svetovni vojni pa je dobilo popolnoma novo vsebino. S kurjenjem kresov, postavljenjem mlajev in nošnjo nageljnov je nadomestil praznik sv. Krstnika (24. junij) oziroma kresne noči ter postal sestavni del delavskega praznika. Praznik je imel veliko težo in močan ideološki naboj.
Že z letom 1890 se je začelo praznovanje prvega maja in sicer o takrat potekale v Ljubljani, Celju, Mariboru, Trstu, Beljaku in Celovcu. Praznovanja pa takoj po letu 1890 niso potekala še pod vplivom socialdemokratske stranke, saj je začetek socialističnega gibanja v Sloveniji označen šele z letnico 1896. Takrat je bila namreč v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka.
Praznovanje 1. maja 1946 je bilo na Slovenskem najbolj množično in vseljudsko. Centralni komite komunistične partije Jugoslavije je v svojem prvomajskem razglasu spregovoril o novem smislu in vsebini dela, o njegovi osvoboditvi in o njegovi povezovalni vlogi med delavci, kmeti in ljudsko inteligenco ter o tem, da se 1. maj praznuje v osvobojeni Jugoslaviji v razmerah mirne graditve opustošene države v »znamenju bratstva in enostnosti vse narodov Jugoslavije…v znamenju ogromnega delovnega, ustvarjalnega poleta naše mladine, naših delavcev, naših kmetov, naše ljudske inteligence.« V Ljubljani je bila 1. maja velikanska povorka, v kateri je bilo okoli 30.000 ljudi, 70.000 pa jo je spremljalo. Mesto je bilo v zastavah, cvetju in zelenju, pročelja hiš so bila ovešena z napisi in slikami voditeljev, povsod so odmevali glasovi iz zvočnikov in radijskih aparatov, ki so jih Ljubljančani postavili na okna.
Povorka po mestnih ulicah in mimo slavnostne tribune na današnji Prešernovi cesti pred vhodom v nekdanjo Veselovo ulico je trajala štiri ure. V povorko so prišli ne samo Ljubljančani in okoliški prebivalci, temveč tudi delovni kolektivi in razna zastopstva iz vse Slovenije. Na čelu sprevoda so stopali nosilci državnega grba, nosilec državne zastave in nosilci federalnih republiških zastav, nosilci slik Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina in Tita, nosilci praporov sindikalnih zvez, raznih napisov in vojaška godba.
Za čelom so korakali člani sindikalnih organizacij in delavci številnih podjetij, razvrščeni po strokah: kovinarji, železničarji, rudarji, prosvetni delavci, tekstilci, kmetje, zdravstveni delavci, grafičarji, gradbinci, fizkulturna društva, delavci kemične industrije, gostinci, gospodinjske pomočnice, trgovski pomočniki, uslužbenci bank in zavarovalnic, uradniki, poštarji, miličniki, brivci in frizerji, zadružniki in drugi, ter delegacije množičnih političnih organizacij Osvobodilne fronte, ženske in mladinske organizacije in šolarji.
Vsaka skupina je imela na svojem čelu napis s svojim imenom in zastavo. Vmes so korakale in igrale številne godbe. Vsaka skupina je prikazovala svoje delo, svoje stroje, izdelke in svoje uspehe. številni so bili napisi, ki so slavili udarnike, »prve borce na fronti dela«. »Prej s puško, sedaj se borimo za obnovo s cepinom in stroji,« se je glasil pano jeseniških železarjev. Železničarji so prikazali električno lokomotivo, svoja domovinska čustva pa so izrazili z veliko simbolično vozovnico Ljubljana-Trst, Ljubljana-Celovec. Trboveljski rudarji, oblečeni v delovne obleke, so na kamionu prikazali rudniški rov, velenjski in rastniški rudarji so hodili za napisom »Dvignili smo proizvodnjo!« Delavke iz ljubljanskega Saturnusa so bile oblečene v bele, modre in rdeče bluze in so z veliko rdečo zvezdo, ki so jo nosile v svoji sredi, ponazorile zastavo, trgovci Name in Naproze so prikazali prodajalne in blago, ki ga je že bilo mogoče dobiti brez nakaznic, elektrikarji so vozili velikanski likalnik, na čigar vrhu je igral harmonikar v narodni noši. Državno podjetje Vino je razkazovalo velikanske sode, iz katerih so točili vino, z voza državnega trgovskega podjetja s sadjem so delili prve češnje. Sledile so številne druge skupine raznih podjetij in političnih organizacij.
Prvomajske proslave in parade
Prva leta po vojni so bile prvomajske proslave v Jugoslaviji zelo mogočne manifestacije z velikimi paradami, kasneje pa so dobile manj pompozno obliko. Dan se je začel navsezgodaj zjutraj z budnicami pihalne godbe, čez dan so se vrstili številni sprevodi in kulturne prireditve, ki so se navadno zaključile zvečer s kresom in veselico. Ljudje so imeli pripete rdeče nageljne, oblečeni pa so bili v najboljša oblačila. Pomembno mesto pri praznovanju so imele rdeče zastave in mlaji. Velik del takratnega praznovanja je bil prevzet po Sovjetski zvezi. Simbolika tega dne je bila v vseh vidikih povezana s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice.
Praznik 1. maja se je ves čas programsko vključeval v aktualne družbene in politične tokove tudi po osvoboditvi. Postal je dan pregleda uspehov in naporov delovnih ljudi pri obnovi in pri gospodarski ter družbeni preobrazbi, postal je dan spodbud za nove napore na vseh področjih dela in ustvarjenja, bil je tudi dan mednarodne vzajemnosti delavstva v boju za mir, varnost in neodvisnost, do Londonskega memoranduma pa je vključeval tudi zahtevo slovenskega naroda za njegovo pravico živeti združeni v eni državi.
Vam, ki ste pridno delali vsa ta leta pa danes sporočamo: HVALA!
