30 let interneta pri nas

Na današnji dan pred 30 leti je Slovenija dobila prvo internetno povezavo, ko so iz laboratorija za odprte sisteme na Institutu Jožef Stefan (IJS) poslali prve paketke IP v usmerjevalnik na Inštitutu za fiziko in matematiko v Amsterdamu in od tam v svetovni internet.

Priprave na internetno povezavo so sicer stekle v sredini 80. let, maja 1991 so raziskovalci na IJS dobili dovoljenje za najem direktnega voda za povezavo do mednarodne omrežne infrastrukture projekta COSINE, ki je bila imenovana IXI (International X.25 Infrastructure), prva povezava po internetnem protokolu (IP) pa je nato stekla novembra 1991.

Prvo internetno povezavo v Sloveniji so po besedah internetne pionirke Borke Jerman Blažič 27. novembra 1991 vzpostavili v laboratoriju za odprte sisteme in mreže na IJS, ko so paketke IP iz Ljubljane poslali v usmerjevalnik na Inštitutu za fiziko in matematiko v Amsterdamu in od tam v svetovni internet.

Od teh, “gverilskih začetkov”, kot jih je poimenovala Jerman Blažič, je internet hitro napredoval, “pomanjšal svet in ga spremenil”. Lani je bilo v Sloveniji z internetom povezanih 90 odstotkov gospodinjstev, kar pa je pod povprečjem EU.

Kot je navedla, “nam gre dobro” pri širokopasovnem internetu, kjer je Slovenija po večini parametrov Evropske komisije nad evropskim povprečjem, nekoliko slabše pa se Slovenija odreže pri uporabi interneta. Namreč, interneta ni nikoli uporabilo 11 odstotkov prebivalstva Slovenije, pod povprečjem EU pa smo tudi pri rednih (85 odstotkov) in pogostih (76 odstotkov) uporabnikih interneta.

Kako se je vse skupaj začelo?

Internet ali z drugo besedo medmrežje (mednarodni izraz internet je skrajšan iz angleške besede »inter-network«) je v splošnem smislu računalniško omrežje, ki povezuje več omrežij. Kot lastno ime je Internet javno razpoložljiv mednarodno povezan sistem računalnikov skupaj z informacijami in uslugami za uporabnike. Sistem uporablja način paketno preklopljivih komunikacijskih protokolov TCP/IP. Tako se največje medmrežje enostavno imenuje Internet. Spretnost povezovanja omrežij na ta način se imenuje internetno delovanje.

Nastanek interneta sega v obdobje povojnih Združenih držav Amerike, ko je Vennevar Bush, univerzitetni profesor na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa in razmeroma podkovan podjetnik vplival na močno investiranje v opismenjevanje družbe glede tehnoloških novosti. Ustanovljena je bila Nacionalna znanstvena fundacija, ki je skrbela za izboljšano finančno podporo znanosti v družbi, v povojnem času izobilja v ZDA.

Fundacija je omogočala dobro sodelovanje med vlado, akademskim okoljem in gospodarstvom. Fundacija v naslednjih tridesetih letih financirala velik del akademskega in industrijskega raziskovanja in skupaj z Ministrstvom za obrambo krila skoraj tolikšen del investicij, kot jih je opravilo zasebno gospodarstvo. Ob pomembnih univerzah so tako nastali inštituti zasebnih raziskovalcev, ki so bili deloma financirani tako od vlade, kot od zasebnega sektorja. Internet je pričel nastajati koncem šestdesetih let (1969) in osemdesetih let, ko je začel delovati kot ARPANET.

Med najpomembnejšimi znanstveniki in organizatorji mreže, ki se je izoblikovala v ARPANET, velja omeniti Josepha Carla Robnetta Licklidera, znanstvenika, ki se je sprva ukvarjal predvsem s psihoakustiko, a se ob študiju navdušil nad kibernetiko in psihologijo in postal pomemben motivator za izboljševanje interakcije med uporabniki, računalnikom, programi in terminali, predvsem z izboljšanjem povezljivosti med knjižnicami, znanstvenimi publikacijami ter na področju izboljšave poizvedb pri takšnih enormnih količinah podatkov. Vlada ZDA ga je preusmerila v delo za DARPA. Licklider je sprejel delo znotraj ministrstva za obrambo, pri skrbi izboljševanje vojaških odločitev zaradi bolj izčiščenih informacij računalniške obdelave. Prav tako je sprejel delo preučevanja psiholoških faktorjev pri sprejemanju vojaških odločitev. Sam tako je tako podpiral izrazito mreženje znanstvenikov in njihov sredstev in povečanje tako interpretacij kot dostopnosti rezultatov med različnimi univerzami in raziskovalnimi centri.

Že v zgodnji zasnovi je bil internet načrtovan kot necentralizirano omrežjem preko najetih telefonskih kablov namenjenih tovrstni dejavnosti, za kar sta se Larry Roberts in Robert Taylor odločila predvsem zaradi varnosti in obstojnosti mreže ob stresnih dogodkih. Centraliziran računalnik je bil kot ideja kaj kmalu opuščen. Ob sponzorstvu agencije za napredne raziskave pri ameriškem obrambnem ministrstvu DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) je bil razvit sklad protokolov IP (Internet Protocol) in TCP (Transmission Control Protocol). Podatkovno omrežje, zasnovano na tem protokolnem skladu, naj bi služilo povezavi oddaljenih raziskovalnih institucij s superračunalniki za potrebe raziskav, ki jih je naročalo ameriško obrambno ministrstvo. Prav tako so pred samim ARPANET dorekli značilnosti decentraliziranih omrežij, paketno preklapljanje informacij, teorijo čakajočih vrst. Pri paketnem preklapljanju je pomembno izpostaviti Paula Barana (1926-2011), znanstvenika poljskega rodu, ki je dorekel pretok decentraliziranega omrežja, kot ga trenutno pozna internet. Sam je objasnil, da je razvijal tovrstni decentraliziran pretok informacij z namenom, da bi lahko računalniki in mreža delovali nodvisno, tudi po morebitnem napadu z jedrskim orožjem.

Sčasoma je omrežje preraslo v akademsko in raziskovalno omrežje, kasneje pa je postalo zanimivo tudi za komercialne uporabnike. Sprva je povezovalo le štiri raziskovalne centre, UCLA, Stanford Research Institut, Univerzo v Utahu ter Univerzo v Kaliforniji (Santa Barbara). Pridobili so tudi prve razdelilnike omrežja, IMP oziroma usmerjevalnike. Omrežje, ki je povezovalo učinkovito in na razdaljo dva univerzitetna središča, je pričelo tako delovati 29. oktobra 1969. V tem času je Internet podvojil svojo velikost približno vsakih trinajst mesecev, kar kaže na izredno hitro rast. S širjenjem omrežja se je povečalo tudi število različnih vrst aplikacij, ki so potekale na njem. Vedno več ljudi je pričelo vsakodnevno uporabljati storitve medmrežja pri svojem delu, tudi nekatera podjetja so pričela preko Interneta opravljati del svojega poslovanja.

Za razvoj in uporabnosti interneta so veliko postorili tudi izum osebnih računalnikov, miške, grafičnih vmesnikov, dostopnost zabave, socialna omrežja, prenos komunikacije na omrežje preko različnih dopisovanj, forumov. Že zelo zgodaj se je splet naslanjal tudi na hipijevsko gibanje, kjer so uporabniki v imenu svobode in obilja prevzemali odgovornost za cel planet in njegovo izobilje. Tako so nastali projekti Douglasa Adamsa, ki na splet poskušal prenesti interaktivni Štoparski vodnik po galaksiji, obstajali pa tudi drugačni načini oblikovanja interaktivne enciklopedije ali vsaj poskus zbiranja podatkov in takšno mreženje ljudi.

1. januarja 1983 je ARPANET spremenil jedro svojih omrežnih protokolov iz NCP (Omrežni kontrolni program (Network Control Program)) v TCP/IP, kar je dejanski začetek interneta, kot ga poznamo danes.