Le kdo od vas ga ne pozna ali ga ni bral?
110 let mineva od njegove smrti. Imeti danes doma njegovo zbirko je neprecenljivo. Tako zaradi spominov kot tudi zaradi redkosti, saj so se knjige brale, posojale in se ponavadi ne več vrnile na naše knjižne police. Tako tudi pri nas poteka “bitka” za popolnitev njegove zbirke. Ali več njih. Njegove potopisne zgodbe in Indijanske dogodivščine so namreč večne. In neponovljive. Ja, govorimo o Karlu Mayu. Kdo od vas je svojo mladost preživel z njegovimi knjigami v rokah?
Generacije so rasle ob njegovih knjigah in filmih. In še kako ponosni smo bili v rajnki Jugoslaviji, da so jih snemali pri nas, tudi z našimi statisti.
Karl May je bil rojen 25. februarja 1842 kot sin tkalca v nemškem kraju Ernstthal. Zaradi slabih življenjskih razmer je že kot otrok oslepel, a jim ga je uspelo pozdraviti še pred vstopom v šolo. Dvanajstleten je zaslužil svoj prvi denar s postavljanjem kegljev. Tedaj se je tudi prvič soočil s povratniki iz Amerike, ki so si pripovedovali dogodivščine iz Novega sveta onstran velike luže. Pri štirinajstih letih je stopil v učiteljišče v Waldenburgu, a je bil izključen zaradi domnevne kraje sveč. Šolanje je nadaljeval v kraju Plauen in se prikopal do učiteljskega poklica. A že na prvem službenem mestu je prišel navzkriž z zakonom, ko je »zadržal« uro svojega sostanovalca. Dobil je šest tednov zapora. S tem je bilo onemogočeno njegove nadaljnje učiteljsko delovanje.
Nato je dve leti živel doma in se ukvarjal s poučevanjem ter glasbo. Ker pa to ni zadoščalo za preživetje, se je zatekel k posameznim krajam in prevaram, zaradi česa je bil obsojen na štiriletno (1865–1869) ječo. Zaradi spodobnega vedenja je bil izpuščen pol leta pred iztekom kazni. Dolgčas v zaporu je namreč izkoristil za branje potopisov in drugih knjig ter se odločil, da bo tudi sam postal pisatelj. Po izpustitvi leta 1869 je želel zaživeti na novo, a ni dobil službe. Zato je spet začel goljufati in krasti. Prijeli so ga, a jim je ušel in se potikal po odročnih krajih Saške. Ko so ga končno spet ujeli, je bil za štiri leta (1870-1874) poslan v waldheimski zapor. Tudi tam se je lepo obnašal in bil izpuščen predčasno.
Po izpustitvi iz zapora se je vrnil v domači kraj in uresničil zamisel o pisateljskem poklicu. Že med prestajanjem kazni je navezal stik z založnikom Heinrichom Gottholdom Münchmeyerjem iz Dresdna. Prva njegova povest je bila objavljena novembra 1874, potem pa je objavil še vrsto zgodb pod svojim imenom ali z raznimi vzdevki. Malo zatem je zamenjal založnika in se pri šestintridesetih letih končno odločil za svoboden pisateljski poklic.
Avgusta 1880 se je poročil z Emmo Pollmer, nekoliko prej pa začel objavljati v katoliškem tedniku Deutscher Hausschatz (Nemški družinski zaklad). Tu so potem izšle prve njegove pustolovščine z Orienta (Jutrovega), še nadalje pa je pisal tudi za druge časopise. Leta 1891 je založnik Friedrich Ernst Fehsenfeld v omenjenem Hausschatzu prebral eno izmed Mayevih zgodb in mu ponudil, da njegova časopisna nadaljevanja izda v samostojnih knjigah. Tako je nastala edinstvena Zelena zbirka, ki je v letih od 1892 do 1910 prinesla 33 Mayevih potopisnih del.
Velika priljubljenost in dobra prodaja knjig sta Mayu prinesla tudi ugoden dobiček, zato se je odločil, da si osebno ogleda kraje, ki jih je prej tako natančno opisal v svojih romanih. V letih 1899 in 1900 je potoval po Jutrovem, leta 1908 pa še po Združenih državah Amerike. Tamkaj je dobil navdih za svojo zadnjo indijanarico, četrti zvezek knjige o Vinetouju.
Umrl je v soboto, 30. marca 1912, v svoji vili Shatterhand zaradi zastoja srca, ki je sledil astmi in bronhitisu.
Cobiss ponudi za Karla Maya v slovenščini 107 zadetkov, od leta 1898 naprej; po drugi svetovni vojni se prvikrat pojavi že leta 1952, z Winnetoujem. Najbolj obsežni in reprezentativni sta bili izdaja v Cirilovi knjižnici in zbirka Mladinske knjige, ki je izhajala v drugačnih časih. V njej je kot prevajalec nemalokrat naveden neki P. S., in šele čez čas se je razkrilo, da je bil to pesnik in pisatelj Ludvik Mrzel, nesrečni dachauski obsojenec in golootoški zapornik, ki mu je bila še zmeraj kratena pravica do javnega imena; nekdo v založbi (morda pisateljski vrstnik Ivan Potrč, tedaj glavni urednik) mu je – za »prevod in priredbo« – skrivoma omogočil boren honorar.
Največji podvig je uspel Mladinski knjigi, ki je v letih 1967-1971 izdala zbirko 45 Mayevih del. Izhajala je letno po deset naslovov skupaj. Že po treh letih je bilo prodanih 450 tisoč knjig, kar je jasen dokaz, da so Slovenci njegove potopise sprejeli z zanimanjem.
Karl May na naših tleh:
Naših krajev ni obiskal kot Old Shatterhand ali Kara ben Nemsi, temveč kot običajen državljan. Mudil se je namreč v zdravilišču Dobrna. Na svojem orientalskem potovanju se je seznanil s Slovencem Furlanijem iz Štanjela na Krasu, ki je potem hranil mnogo spominov na pisatelja. Mladina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je navduševala nad Vinetoujevimi filmi nemško-jugoslovanske produkcije, ki so polnili kinodvorane. Nekateri so zbirali sličice in razglednice ter jih zvesto lepili v svoje albume.
Po njegovi smrti so njegove zgodbe še ugledale luč sveta:
Po Mayevi smrti je vdova z nekaterimi založniki osnovala novo založbo: Karl-May-Verlag, ki je do konca prve svetovne vojne objavila 41 njegovih del. Pozneje se je seznam še širil in danes zajema več kot 90 del. Leta 1918 je začel izhajati Karl-May-Jahrbücher, tj. Karl Mayev letopis, ki je v zajetni knjigi vsako leto prinesel vrsto sestavkov o njegovem življenju in delu.
Njegove knjige so bile izdane v milijonskih nakladah, neuradno okoli 250.000.000 po vsem svetu, prevedene v več kot 40 jezikov.
