Od kod ti krofi?

Krofe poznamo vsi. Vsak ima svoj recept, vsak tudi dobro ve, kje se dobijo najboljši. Pa veste tudi, od kod ta okusna sladica prihaja? Krofe poznajo povsod po svetu, le da so si precej različni.

Nekoč, še preden se je uveljavil julijanski koledar, so bili glavna dobrota praznovanja novega leta, ki je nastopilo v pomladnem času, pozneje so postali del tradicionalnega nekoliko bolj mastnega jedilnika v času pred 40-dnevnim velikonočnim postom.

Nekateri pravijo, da naj bi jih kot prva okrog leta 1960 ocvrla dunajska slaščičarka Cecilia Krapf, kar bi pojasnilo tudi njihovo današnje ime (Avstrijci jim pravijo Krapfen, podobno tudi pri nas na Koroškem – krapi); drugi trdijo, da naj bi jih pripravljali že v kuhinjah starih Rimljanov. Stara legenda pravi, da naj bi nastali po nesreči, ko je neka nesrečno zaljubljena kuharica testo za kruh pomotoma vrgla v vroče olje in ker ji ga je bilo škoda zavreči, ga je pač ocvrla z obeh strani.

Če pe najprej iščemo “izvor” bi lahko rekli, da je davni praded današnjih krofov “olykoek” ali po slovensko “oljni kolač”. Izvira iz Nizozemske, kjer so ga pripravili tako, da so kepo testa za kratek čas pomočili v vrelo mast. Ja, tako pri nas izdelujemo “miške”. V istem času so nekaj zelo podobnega poznali tudi v Belgiji, kjer so jim rekli “oliebollen” ali “oljne kroglice”, tako da je kar težko reči, od kod natančno izvirajo. Jedli so jih v obdobju ob koncu starega in v začetku novega leta, tako da gre tradicionalno za zimsko sladico.

Po eni teoriji so na Nizozemsko recept za krofe prinesli portugalski Židi v 15. stoletju. Vsekakor je prvi datirani recept za to sladico iz 17. stoletja in se nahaja v nizozemski kuharski knjigi. Nizozemski izseljenci so nato recept za to sladico raznesli po vsej Evropi, v zgodnjem 17. stoletju pa so jo prinesli tudi v New York.

Krofi po svetu:

ZDA:

Ameriški doughnuts so poznani po tem, da so obročaste oblike in imajo v sredini luknjo. Izvor te oblike ni povsem znan, možno pa je, da so v začetku v sredo testene kroglice dali lešnik(e), kar je verjetna razlaga, ki razloži tudi angleški izraz za krof (dough = testo, nuts = lešniki). Oblika se je obdržala in v prvi polovici dvajsetega stoletja so krofi v ZDA postali zelo priljubljeni. Danes se pojavljajo v številnih različicah glede na to, kaj imajo na vrhu, npr. čokolado, sladkorne glazure, posipe v obliki mletih lešnikov, mrvic in podobno.

Azija: Tudi v Aziji poznajo izpeljanke krofov, torej sladice iz v olju ocvrtega testa. Kitajci poznajo youtiao, ki so rahlo slane podolgovate palčke iz mehkega testa (podobne našim flancatom), pri zajtrku pa jih pomakajo v sojino omako ali riževo mleko. An ter jin deui sta še dve različici kitajskih krofov.

V Indiji, Nepalu in Pakistanu poznajo balushahi, male krofke, katerih testo vsebuje jogurt in je ocvrto v ghee maslu.

Indijci pa obožujejo tudi shahi tukra, kocke iz ocvrtega testa, izdatno namočene v sirup, ob katerih pijejo napitek iz vrtnične vode.

Korejci jejo slane krofe, imenovane chal ke bahang, ki so iz tapiokine moke in vsebujejo semena črnega sezama. Chal paličice pa so iz cimetovega testa in jih prodajajo na stojnicah.

Različice krofov so popularne tudi v Srednji in Južni Ameriki, argentinskim rečejo bolas de fraile con dulce de leche – okrogli ocvrtki, po vrhu sredine napolnjeni z mlečno karamelnim namazom dulce de leche.

V Srednji Ameriki jejo kvadratno ocvrto testo, ki ga polijejo z medom in posujejo s sladkorjem, imenovano sopaipillas. 

Kolumbijski buñuelos so lahko sladki ali polnjeni s sirom, mehiški pa podobni tortiljam ter posuti s cimetovim sladkorjem.

Poljaki krofe imenujejo pączki, tradicionalno pa se na mizah znajdejo na tako imenovani debeli četrtek. V testu ne sme manjkati kozarček žitnega žganja, ocvrtki pa so ponavadi posuti s sladkorjem v prahu ali naribano pomarančno lupino. Na prvi pogled so podobni našim krofom, a testo praviloma vsebuje več masla in jajc, kar pomeni, da imajo bogatejšo teksturo in okus.

Turki in Grki na področju ocvrtega testa prisegajo na tulumbe in lokme. Tulumba je majhno sladko pecivo ovalne ali valjaste oblike s progami, ki je narejeno iz globoko ocvrtega paljenega testa in nato potopljeno v sladek sirup z okusom cvetlic ali sadja. Lokma je prav tako globoko ocvrto testo, ki pa je okrogle oblike in ima velikost žogice za namizni tenis. Namočeno je v gosti med ali sirup in nato potreseno s cimetom.

Južnoafriško ocvrto testo koeksister po obliki niti malo ne spominja na krofe, saj je lahko pripravljeno bodisi s pikantnimi začimbami in kokosovo glazuro ali pa v obliki sladkih, hrustljavih prepletenih paličic, ki jih po cvrtju potopijo v hladen sirup. Njihovo ime naj bi sicer izviralo iz kolonialne nizozemske besede koekje, kar pomeni kolaček in koeksister ima resnično bolj kruhasto teksuro kot krofi drugod po svetu.

V državah severne Afrike pa so krofi znani pod imenom sfenj in so bolj podobni ameriški različici tega peciva, saj imajo na sredini luknjo. Ime zanje izvira iz arabske besede za gobo, po cvrtju pa jih namočijo bodisi v med, bodisi v marmelado ali jih povaljajo v sladkorju v prahu. Testo ne vsebuje niti kančka sladkorja, zato tudi končna različica ni tako sladka, kot v večini preostalega sveta.