Pepelnična sreda
»Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči,« je poročal pisatelj Fran Saleški Finžgar. Značilno postno pecivo so bile preste. Po ljudskem izročilu so bile namreč na pusta zrele neveste, ob postu pa preste.
Debelemu pustnemu torku vsako leto sledi pepelnična sreda oziroma krajše pepelnica: katoliški praznik, ki naznanja 46-dnevno obdobje posta pred veliko nočjo.
Valvasor je pisal o posebnem slovenskem pepelničnem običaju, po katerem naj bi dekleta, ki so se približevala tridesetemu letu in se med novim letom ter pustom niso poročila, morala fantom na vasi nekaj plačati ali pa so morala na pepelnično sredo za kazen po vasi vleči ploh. Šlo je za težak olupljen hlod, na katerega je bila pritrjena slamnata lutka, fantje pa so dekleta priganjali z biči, če niso pridno vlekla. Na koncu so lutko vrgli v vaški vodnjak, ploh pa so prodali na dražbi in kupnino zapili na naslednjem plesu. Postni čas je nato zahteval umirjeno vedenje in odpovedovanje slabim navadam, dekleta pa v času do velike noči niso smela nositi rdečih in živopisanih oblačil.
In kaj so jedli nekoč v času posta?
Na mizo so prihajale različne jedi: okoli Škofje Loke fižol in kaša, okoli Vrhnike koruzni močnik, v Beli krajini fižol z zeljem, v Prekmurju ‘mlečni krumpeljni’ (krompir z mlekom), v Istri polenovka s polento, v idrijskih hribih so jedli krompir v oblicah s kislim mlekom. Ob postnih petkih pa si ponekod niti take skromne hrane niso privoščili, ampak so jedli samo mlečno hrano.
Čas od pepelnice do velike noči je lepa priložnost, da kuhamo dobre sezonske jedi, ki so tudi preproste. Ni treba, da zgolj fižol in kašo, koruzni močnik, zelje, krompir s kislim mlekom ali polenovko s polento, kot je bilo včasih. Danes je možnosti in receptov ogromno. Le voljo in malo iznajdljivosti je potrebne.
