Zanimivosti

Skakalci poletijo z “mamutske skakalnice”

4. februarja leta 1934, v dneh državnega smučarskega prvenstva, je krst doživela nova velika smučarska skakalnica v Planici; opisovali so jo kar kot “mamutsko”.

Stanko Bloudek 1
Stanko Bloudek v Planici

Že leta 1920 je bila pod sankališčem v Bohinjski Bistrici zgrajena “Žižkova” skakalnica, ki je omogočala skoke do 15 metrov. Nedolgo zatem, leta 1932, se je začela gradnja smuških skakalnic v dolini Tamar pod Poncami, leta 1934 pa je bila po načrtih Rožmana in Bloudka zgrajena tako imenovana “mamutska” skakalnica, ki je s kasnejšimi predelavami omogočala skoke tudi preko 100 metrov.

Nova skakalnica naj bi omogočala skoke do 70 metrov, dokončno zgrajena pa do takrat neverjetnih 80 metrov. Za slovenske športnike in za Slovence na splošno je bil to velik dan. Iz Ljubljane je do Rateč pripeljal poseben vlak, mnogo obiskovalcev je prišlo v Planico peš ali na smučeh. Zastopana je bila vsa slovenska elita, prišla sta ban Dravske banovine in rektor ljubljanske univerze, iz Beograda pa se je pripeljal celo minister za šport.

Nova skalanica naj bi sicer omogočala skoke do 70 metrov, toda vreme za to ni bilo najprimernejše. Sneg se je topil in tekmovanje je bilo v nevarnosti, vendar se je konstruktor skakalnice Ivan Rožman lotil snega s salmiakom, soljo in razpršilcem za trte. Sol je toliko zmehčala sneg, da je salmiak lahko prodrl globlje in povzročil zamrzovanje. Tako so torej že med prvim tekmovanjem v Planici izumili snežni cement; to je bilo za tekmovalce in trenerje posebno odkritje.

Poleg desetih domačih skalcev sta pred 80 leti v Planici nastopila še dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr. Ta je s prvim skokom dosegel daljavo 55 metrov.

Po kom pa nosi Bloudkova velikanka ime?

Leta 1890 se je rudarskemu inženirju Jaroslavu Bloudku in njegovi ženi Minki Bloudek v Idriji rodil Stanko, ki so ga že kot dečka zanimala časnikarska poročila o prvih uspešnih poletih bratov Wright. Kljub navdušenju nad letalstvom se je najprej vpisal na slikarsko akademijo v Pragi, vendar je kmalu ugotovil, da to ni bila prava izbira. Študij je nadaljeval na strojnem oddelku praške visoke tehnične šole, kjer si je kmalu pridobil sloves konstruktorja. To mu je odprlo vrata v letalsko industrijo. Pred izbruhom 1. svetovne vojne se je Bloudek v Trutnovu, kjer je služboval, seznanil s smučanjem in smučarskimi skoki. Kmalu je dobil idejo, da bi na mali skakalnici izkoristil zračne tokove in poletel kot rimski bog Merkur, nadel si je kovinsko čelado in z njo povezani krili, ki ju je upravljal z rokami. Spust po skakalnici ni bil uspešen, zato je idejo o poletih za nekaj časa opustil.

Po 1. svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer si je skupaj s somišljeniki prizadeval za ustanovitev slovenske letalske industrije, vendar so bila pričakovanja previsoka. Iz letalske industrije se je preusmeril v avtomobilsko, ustanovil je lastno podjetje in imel vizijo o načrtovanju slovenskega ljudskega osebnega avtomobila. Z letalstvom se je ukvarjal zgolj še ljubiteljsko, vedno bolj pa ga je začel zanimati šport.

Že v času pred izbruhom 1. svetovne vojne se je ukvarjal z nogometom. Bil je eden izmed ustanoviteljev ljubljanskega nogometnega kluba Hermes. Med študijem v Pragi se je seznanjal z nogometnimi novostmi, ljubljanske kolege je zalagal z nogometnimi žogami in čevlji, kar bi lahko razumeli kot zametke njegovega mecenstva. Ob vrnitvi v Ljubljano je postal predsednik Sportnega kluba Ilirija, v tej vlogi pa mu je uspelo prepričati lastnika pivovarne Union, da je dal klubu v najem del travnika ob Celovški cesti, ki ga je uspel preurediti v stadion.

Nogomet pa ni bil edini šport, ki je vzbudil zanimanje pri Bloudku. Bil je uspešen atlet, saj je leta 1921 postal prvak in rekorder Slovenije v metu diska, po letu 1924 pa se je začel resno ukvarjati tudi z drsanjem. Bloudka in Viktorja Vodiška so leta 1928 izbrali celo v jugoslovansko reprezentanco na drugih zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, vendar na njih nista nastopila, saj sta kmalu spoznala, da nista konkurenčna preostalim tekmecem.

Bloudkovo mecenstvo se je nadaljevalo. Leta 1928 je v Ljubljano pripeljal prvo pravo mizo za namizni tenis, z Vodiškom pa sta z zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu pripeljala hokejsko opremo.

Konec 20. let 20. stoletja se je začel Bloudek intenzivneje posvečati gradnji športnih objektov. Potem ko so po njegovih načrtih zgradili sodobno kopališče z olimpijskim bazenom in 10-metrsko skakalnico v Ljubljani, je bil vključen tudi v gradbeni odbor za postavitev Doma v Planici. Gradnja doma je spodbudila Bloudkovo željo po gradnji smučarske skakalnice. Prvo skakalnico je zgradil na severovzhodnem pobočju Macesnovca, v bližini železniške postaje v Ratečah. To je bila zgolj »generalka« za večji podvig. Leta 1932 se je Bloudek odločil, da bo na lastno pest zgradil 70-metrsko skakalnico v Planici, vendar mu to ni v celoti uspelo. Zaradi svetovne gospodarske krize in nesporazumov v Jugoslovanski zimskošportni zvezi je bila gradnja skakalnice ogrožena. Napol zgrajeno skakalnico je pred popolnim polomom rešil stavbenik Ivan Rožman, ki se je odločil projekt finančno podpreti in ga tudi izpeljati do konca. Na veselje vseh, je bila skakalnica dokončana leta 1934, ko se je odvila tudi prva mednarodna tekma, ki je prinesla prve rekorde. Kljub temu da je skakalnico zgradil Ivan Rožman, je slednja ime dobila po prvotnem projektantu – Stanetu Bloudku, ki je skakalnico v naslednjih letih izpopolnjeval in povečeval.

FS3690 4
Marjan PFEIFER st., Smučarska skakalnica v Planici, Planica, 21. marec 1947. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS3690/4.

Stanko Bloudek je pustil neizmeren pečat na področju slovenskega športa. zato se po njem od leta 1966 imenuje tudi najvišje priznanje za izjemne dosežke na področju športa v Sloveniji.

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button