Umrl je Boris Pahor
“Končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega.“ (Predsednik države Borut Pahor)
Dolgo življenjsko pot je sklenil Boris Pahor, eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev, ki je preživel najhujše trenutke 20. stoletja in svoje življenje posvetil predvsem izpričevanju resnice. Star je bil 108 let.
Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu še v času Avstro-Ogrske. Leto pozneje je svet zajela in korenito spremenila vihra prve svetovne vojne. Leta 1920, ko mu je bilo šest let, je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu.
Gorenje stavbe, ki je predstavljala moč slovenske skupnosti v mestu, drugi dom Slovencev in navsezadnje prostor, kamor so starši nedolžno in zvedavo otroško srce peljali gledati gledališke igre, je doživel kot konec sveta. “Meni se je to vtisnilo v možgane. Nisem hotel poslušati italijanske besede,” je dejal v dokumentarnem filmu Mož, ki je preveč videl, ki ga je o pisatelju leta 2019 posnel BBC. Požig Narodnega doma je popisal v delu Grmada v pristanu in romanu Trg Oberdan.
O nasilju nad slovenščino je nazorno pisal v črtici Metulj na obešalniku iz zbirke Grmada v pristanu, kjer fašistični učitelj malo Julko obesi za kite na kavelj obešalnika, ker je govorila slovensko.
V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919. 1923 je vse slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini odpravila Gentilejeva šolska reforma in je šolanje nadaljeval v italijanščini. 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je maturiral leta 1935. Za tem je v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil. Med študijem ga je močno šokiral brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili in je za posledicami mučenja v goriški bolnišnici umrl.
Med študijem se je začel zavzemati za slovenski knjižni jezik. V tem času je bila prepovedana vsakršna javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini. Pahor je zato objavil svojo prvo prozo v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Leta 1939 je navezal pisemski stik s pesnikom Edvardom Kocbekom. Ta ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi in mu pomagal pri knjižnem jeziku. V Trstu je bil v tesnem stiku s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci, ki so delovali podtalno, npr. s pesnikom Stankom Vukom. Iz tega časa je tudi njegovo urednikovanje revij Malajda (1939) in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog (1940); slednja si je naslov izposodila iz Kocbekove pesmi Slovenska zemlja v zbirki Zemlja.
Leta 1940 je bil Pahor vpoklican v italijansko vojsko in 1941 poslan v Libijo (Gars Garabulli, Garian, Tripolis, Cirenaika, Bengazi, Derna). O libijski izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v romanu Nomadi brez oaze. Pred vrnitvijo v Italijo je ponovno maturiral v Bengaziju, ker mu mature iz koprskega zavoda niso priznali. Leta 1941 je bil kot vojaški prevajalec s činom narednika premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij italijanske književnosti.
Po propadu Mussolinijeve Italije in kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil osvobodilni fronti. Leta 1955 je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. 21. januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu. Ti so ga strpali v zapor Coroneo v Trstu in ga 28. februarja 1944 skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistična koncentracijska taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen), ki je bil osvobojen 15. aprila 1945. Izkušnje iz koncentracijskih taborišč so postale tema Pahorjevih del (npr. Nekropola). Med aprilom 1945 in decembrom 1946 je bil zaradi jetike (hemoptiza iz desne polovice pljuč) prepeljan v sanatorij Rdečega križa Calmette par Charly v francoskem zdravilišču v Villers-sur-Marne v regiji Île-de-France (o tem piše v romanu Onkraj pekla so ljudje).
Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946, ko je bilo območje pod zavezniško upravo. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi pri profesorju Arturu Cronii diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka in pesnika istega leta prvič srečal. Navezala sta tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti. Nekaj let je živel kot svobodni književnik. Prejel je pisateljsko štipendijo in objavljal v Bevkovi reviji Razgledi. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. 1953 je po prenehanju Razgledov poskusil z izdajanjem svoje revije Sidro (skupaj s Pavletom Merkujem in Alojzom Rebulo) in nato Tokovi, ki pa sta bili kratkega diha. Zbližal se je z liberalnimi demokrati in leta 1966 ustanovil Zaliv (njen odgovorni urednik je bil do konca pisatelj Milan Lipovec), v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do konca izhajanja leta 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.
Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM (Association internationale pour la défense des langues et cultures menacées). V tej funkciji je prepotoval Evropo in odkrival njeno kulturno raznovrstnost. Poleg slovenščine in italijanščine tekoče govori tudi francosko. Politično je podprl stranko Slovenska skupnost in za splošne in lokalne volitve kandidiral na njeni listi.
Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl (umrla 2009), sestro slovenskega protifašističnega borca in narodnega heroja Janka Premrla – Vojka. V Knjigi o Radi je leta 2012 popisal njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje.
Afera Zaliv
Leta 1975 sta Pahor in Alojz Rebula v Trstu izdala brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa z intervjujem s slovenskim pesnikom in mislecem Edvardom Kocbekom, v katerem je obsodil zunajsodni poboj 11.000 na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil anatemiziran in izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, vstop v državo so za eno leto in potem še za dve leti, vse do leta 1979, prepovedali tudi Pahorju, ki je spet prestopil mejo leta 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba. Leta 1989 je Pahor pri Slovenski matici izdal spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašnó odprt, s čimer je pripomogel k pesnikovi rehabilitaciji.
V poznih letih je Pahor rojstne dneve običajno preživel med knjigami in bralci, da bi jim še enkrat pripovedoval. Kadar je le mogel, se je odzval na vabila italijanskih in slovenskih šol, da je govoril o vprašanju fašizma. Predvsem mlade je rad nagovarjal. “Ker kakšen smisel bi imelo govoriti ljudem, ki imajo življenje že za seboj,” je nekoč dejal.
Boris Pahor je umrl danes na svojem domu v Trstu.
