KAKO PREPREČITI PADCE

Padci med starostniki veljajo za enega izmed največjih dejavnikov tveganja, ki lahko življenje obrnejo na glavo. Gre za nezgodo, ki ponesrečenca lahko stane samostojnosti. Tako postane odvisen od podpore ljudi okoli sebe.

Padec babice Mici

»TRESK« se je zaslišalo iz zgornjega nadstropja. Oskar je takoj prenehal z delom in prihitel na pomoč. Babica Mici je namreč padla, ko se je po stopnicah odpravljala k sosedi na dnevni klepet ob kavi. Oskar ji je pomagal vstati in preveril njeno stanje. Po začetnem šoku se je izkazalo, da je babica ostala cela. Sreča v nesreči je bila ta, da razen manjše modrice na levem stegnu ni bilo nič hujšega.

Zakaj je do tega prišlo?

S starostjo izgubljamo mišično maso, kvaliteto vida, sposobnost ohranjanja ravnotežja prav tako pa nam upade reakcijski čas. Vse skupaj pripelje do večjega tveganja za pojav padca, ki pa je zaradi »pešanja« kostne gostote lahko še bolj usoden. Da do nezgode ne pride, moramo biti sposobni ohranjati ravnotežje, ki je odvisno od:

–vidnega priliva-večino informacij iz okolja sprejmemo preko oči

–propriocepcije-zaznava položaja telesa v prostoru, ki v našem primeru prihaja predvsem iz stopal

–vestibularnega aparata(organ v srednjem ušesu), ki nam govori o položaju glave

Za dokaj normalno funkcijo sta potrebna 2 od naštetih 3 dejavnikov. Torej v primeru slabovidnosti se bomo v večji meri zanašali na sporočila iz naših stopal (propriocepcija) in zaznavanje vestibularnega aparata. Tukaj tiči eden izmed vzrokov, da se največ padcev zgodi, ko sestopamo po stopnicah v temnejšem prostoru. 

Večerni obiski stranišča predstavljajo velik izziv starejšim osebam, ki se hkrati spopadajo tudi z diabetesom. Možna posledica sladkorne bolezni je slabše zaznavanje stopal (periferna nevropatija). Večerna tema (zmanjšan priliv skozi oči) in slabo zaznavanje prostora skozi stopala (propriocepcija) pripomoreta k povečani nevarnosti padcev.

Kako je Mici ugotovila kakšno težavo ima?

Mici se že nekaj časa sooča s strahom pred aktivnostmi kot so:

-Hoja v trgovino

-Obisk večerne svete maše

-Sestopanje po spolzkih stopnicah

-Hoja po pločniku ob temperaturah pod lediščem

Mici je raziskovanje začela tako, da je najprej preverila boso zadrževanje enonožne stoje. V kolikor je položaj brez težav zadržala več kot 30 sekund je dobila generalno sliko o svojih sposobnostih (delovali so vsi 3 prej omenjeni sistemi vzpostavljanja ravnotežja)

Nato je preverila koliko pomoči dobi od propriocepcije in vestibularnega aparata. To je storila na način, da je zaprla oči (izključila enega od 3 prej omenjenih sistemov vzpostavljanja ravnotežja-vid).

Nazadnje jo je zanimalo še kako dobro ji služi njen vid v povezavi z informacijami iz stopal (največ informacij lahko pridobimo skozi boso stopalo). Ob zadrževanju položaja na eni nogi je izvedla stranski upogib vratu (uho proti isto stranski rami), pogled proti stropu in pogled v levo in desno stran.

S pomočjo kratkega testiranja, ki lahko služi kot vadba ravnotežja je v varnem okolju pridobila informacije o svojih šibkih točkah.

Ker pa se Mici zaveda, da je življenje nepredvidljivo in do izgube ravnotežja vseeno lahko pride, se je odločila, da preveri kako bi odreagirala v tovrstni situaciji. Ob izgubi ravnotežja (center mase zapusti podporno površino) se ljudje zavarujemo z zaščitnimi reakcijami.

Ko nam tekom deževnega pohoda ob spustu iz Šmarne gore spodrsne, so roke prve, ki nas avtomatsko ujamejo in zaščitijo življenjsko pomembnejše strukture pred poškodbo (obraz, prsni koš, organe,…).

Ko v gostilni stopimo skozi vrata in ne opazimo stopnice, je lovljenje v izpadni korak tista reakcija, ki prepreči naš padec.

Torej, da zaščitne reakcije delujejo, ko jih potrebujemo moramo imeti dobro razvit reakcijski čas in moč (»robustnost«) organizma. Vseh situacij ne moremo predvideti, zato je pomembno, da je naš telesni sistem prilagodljiv in zmožen hitro odreagirati in tako preživeti nepričakovane izzive s katerimi se srečujemo.

Mici je svojo moč preverila tako, da se je v položaju sklece oprla na čvrst kuhinjski pult in v različnem tempu izvedla nekaj ponovitev vaje skleca (počasno spuščanje in hiter odriv, počasno spuščanje in počasen odriv, zadrževanje položaja,..). Nato se je postavila v položaj izpadnega koraka (podobno telemarku Petra Prevca) in položaj zadržala 30 sekund. S pomočjo teh položajev je preverila ali je njen živčno-mišični sistem vsaj približno dovolj močan, da se ob morebitnem padcu in hitri reakciji lahko obdrži pokonci.

Hitrost varovalnih reakcij je preverila tako, da se je iz stoje pričela nagibati naprej proti prstom, ko je izgubila ravnotežje se je ujela na prednjo nogo in položaj zadržala. Enako je naredila pred kuhinjskim pultom, kjer se je ujela s pomočjo rok. Tako je ugotovila ali je hitrost njene reakcije ustrezna. Za izvedbo teh testov je za pomoč prosila svojega vnuka Oskarja, ki je poskrbel za varno in primerno okolje.

Kako naj se Mici loti svoje težave?

Mišična masa po 70. letu pospešeno upada, vendar dobra novica je, da že 3 mesečna vadba moči, izvedena 2x tedensko lahko zavrti čas nazaj tudi do 15 let, ko govorimo o mišični masi. Zato se je Mici odločila, da bo poleg vsakodnevnih enournih sprehodov s sosedo Štefi, kjer je njun tempo skoraj tretjino časa višji od pogovornega, dodala tudi vadbo moči. Njena vadba bo izvedena v kontroliranem okolju, kjer bo na varen način postala vedno bolje pripravljena na dnevne izzive. Poleg ciljev izboljšanja moči v položajih prej omenjenih zaščitnih reakcij, dvigu hitrosti reakcije in izboljšanju ohranjanja ravnotežja bo na seznam dodala tudi dolgoletni cilj osvojiti vrh Velike Planine.

Doma bo vsak dan izvajala ravnotežne vaje v kontroliranem okolju in jih sčasoma stopnjevala na način, da bo položajem dodala tudi izvajanje raznih nalog kot so:

-gledanje poročil ob 19:00 (dodatne informacije, ki otežijo zadrževanje ravnotežja)

-vrtenje knjižice s križankami ali plastenke polne vode okoli glave

-lastovka

-in mnoge druge

Mici se čez 3 mesece počuti bolje. Odkar je pričela z vadbo moči nima več strahu pred izgubo samostojnosti. Opazi, da dnevna opravila opravi lažje, prav tako pa je v kineziološkem centru Startfit našla skupino ljudi njenih let, s katero gredo vsakič po vadbi skupaj na jutranjo kavo, kjer si izmenjajo tedenske novice. 

Starost ni vzrok slabše funkcije. Strah pred aktivnostmi dnevnega življenja pa.

Do naslednjič pa lepo se imejte,

Žan Bašić Startfit