Zdravje

VOJKO KAVČIČ: Z UMOVADBO TUDI V STAROSTI OHRANJAMO OSTER UM

 Ko prehajamo v tretje življenjsko obdobje, je poleg zdravega življenjskega sloga, pomembno tudi ohranjanje umske aktivnosti. Seveda bi si vsi želeli, da bi obstajala čudežna tabletka, ki bi jo kupili v lekarni, pojedli in naš um bi ostal oster – ampak takšne tabletke za enkrat še ni. Lahko pa mentalno kondicijo ohranjamo tudi s kognitivnim treningom. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Vojkom Kavčičem.

8442 1522994109 clipboard011

Prof. dr. Vojko Kavčič je docent raziskovalec na gerontološkem inštitutu univerze Wayne v Detroitu. Pred več kot 30 leti je odšel v ZDA in tam leta 1997 doktoriral iz eksperimentalne psihologije na univerzi North Texas. Izpopolnjeval se je na medicinski fakulteti univerze v Rochestru, kjer je bil zaposlen kot raziskovalec na oddelku za kognitivno in vedenjsko nevrologijo. Trenutno je zaposlen na Institute of Gerontology na Wayne State University v Detroitu, drugače pa prihaja iz Komna na Krasu, kamor se vsako leto vrača. Kljub temu da deluje v Ameriki, še vedno aktivno sodeluje tudi v Sloveniji na Mednarodnem inštitutu za aplikativno gerontologijo.  

Raziskujete Alzheimerjevo bolezen in možgane, sliši se zapleteno …

Sam se ne ukvarjam z diagnostiko Alzheimerjeve bolezni, ampak bolezen raziskujem. Alzheimerjeva bolezen je velik problem in trenutno vodim en velik projekt, ki se ukvarja z detekcijo zgodnjih umskih kognitivnih upadov pri starejši populaciji, kajti to so lahko prvi znanilci, ki vodijo v demenco in največkrat so te demence posledica razvoje Alzheimerjeve bolezni.

Zdi se mi, da vsi ne ločimo popolnoma izrazov demenca in Alzheimerjeva bolezen. Lahko za naše bralce razložite, kaj je eno in kaj drugo ter kako sta povezana?

Demenca je stanje, ni bolezen – če enostavno povem, če greš na zabavo in preveč spiješ, boš tisti večer dementen, če greš visoko v gore preko 5000 metrov, pamet zaradi pomanjkanja kisika ne bo tako dobro delala. Zgodili se bodo umski upadi predvsem slabši spomin, koncentracija, reševanje problemov  – to so različne vrste demence. Ampak mi vemo, da pride do demence zaradi neke bolezni v možganih, ko možgani več ne delujejo pravilno – to so demence, ki so povezane s starostjo. Alzheimerjeva bolezen je dobila ime po nemškem psihiatru Aloisu Alzheimerju in je bolezen, ki povzroča najpogostejšo demenco. Približno 50 do 70 odstotkov vseh primerov demenc je diagnosticiranih kot Alzheimerjeva bolezen, ki je progresivno nevrodegenerativno obolenje. Nobena od teorij ne more v celoti razložiti, kje in kdaj se začne demenca, kar posledično pomeni, da še ni na voljo učinkovitih zdravil ali preventive proti njenem nastanku ali upočasnitvi.

Čeprav še vedno ne vemo, kaj jo povzroča, so pa najbrž neki znaki, kako se kaže? Sklepam, da jo prej opazijo svojci kot pa posameznik sam?

Nekako soprog ali soproga začne opažati nekaj nenavadnega – nekaj, kar se začne dogajati na novo in  pogosto in to že 2 ali 3 leta, preden pride do vidnih znakov demence. V zadnjih 20 letih so se razvile metode za slikanje možganov, tako da mi lahko že zdaj pogledamo možgane in vidimo, katere substance so tam prisotne. Akumulacija »slabih« substanc se lahko začne že 10-20 let preden se pojavijo vedenjski simptomi. Po drugi strani pa tudi detekcija »slabih snovi« v možganih ne pomeni nujno, da bo ta oseba razvila umske upade. Idealno bi bilo če bi imeli neko enostavno testiranje, ki bi povedalo, »ti si na začetku demence«. Tega žal še ni. Zato sem se sam pred petimi leti začel ukvarjati s kognitivnim treningom/umovadbo, z njimi lahko krepimo naše umske sposobnosti, ki bazirajo na možganski plastičnosti, kar pomeni, da vplivamo na možganske strukture in funkcije. 

Tudi če ne pride do bolezni, pa se človeški možgani s staranjem zmanjšujejo in najbrž se zaradi starosti njihovo delovanje spreminja. Zakaj možgani pešajo? 

 Ali gre za obrabo, slabši genetski zapis, za škodljive zunanje vplive, kdo ve … To je vprašanje za Nobelovo nagrado, marsikdo bi to rad vedel. Vprašanje je preprosto, odgovora ni – čeprav se konec koncev pri človeku vse stara, ne samo možgani. Možgani so kot ena večja nogometna žoga, v kateri pa je tisoč milijard celic in vsaka ima potem še več deset tisoč genov – vse to mora do neke mere delovati, da potem celotni možgani delajo. Lahko bi rekli da so možgani naše notranje vesolje. V procesu staranja pa vendarle o možganih lahko govorimo s pozitivnega vidika – naši možgani so prilagodljivi. Tako kot s treningom in vadbo mišica postane močnejša, prav tako je z možgani. Lahko jih izboljšamo, na podlagi naših aktivnosti.

Vaša knjiga Umovadba govori o vzdrževanja bistrih možganov na stara leta. Kaj pravzaprav je  umovadba, od kod ideja zato? 

Vaja dela mojstra, to se ve že iz antičnih časov in na tak način vzdržimo umske funkcije. Če mi nekaj vadimo, se tisti deli možganov, ki so vključeni v to vadbo, začnejo razvijat in v njih nastaja večji volumen in več povezav. Možgane lahko treniramo z učenjem novega jezika, reševanjem križank, učenjem različnih spretnosti, plesa, novega inštrumenta in podobno. Aktivnosti in nove dejavnosti vzdržujejo kakovost delovanja možganov. Ne rečem, da bomo s tem popolnoma preprečili upad, to ne, lahko pa proces upočasnimo. Možgani opešajo, če se kar naenkrat vdamo, smo pesimistični in čakamo na smrt.

Kakšni so njeni učinki? Kolikokrat na teden jo je treba izvajati ..

Ločiti moramo vzdrževanje aktivnosti, ki jih počnemo vsak dan – tu ne gre za rutinsko delo, ampak nekaj bolj intelektualnega – branje, gledanje TV, reševanje križank in rebusov, pa tudi potovanja, hoja v naravo, to je potrebno vzdrževati. Še boljša pa je vadba nečesa novega. Ko se učimo nekaj novega, moramo zato še bolj angažirati in izzvati možgane – vsaka nova aktivnost npr. oditi na novo potovanje v neznano, je velik izziv za možgane in morajo zato delati s polno paro. Ko so možgani izzvani, angažirani, začnejo tvoriti nove povezave, nove sinapse in to je tisto, kar krepi umske sposobnosti in delovanje.

Kdaj jih je potrebno začeti trenirati? Obstaja neka starost, ko je treba začeti bolj zavestno krepiti mentalno kondicijo?

Pri starostnikih govorimo o umskem staranju, gre za naravno spremembo upada umskih sposobnosti, ki se začne enkrat po 55 letu – postajamo bolj pozabljivi, naša koncentracija peša, težje vzdržujemo daljše stanje koncentracije in miselnega toka. Običajno, ko delamo študije s starostniki, je tako, dokler je človek zaposlen tja do 65. leta in ima 8 ur dela, niti ne razmišlja o vzdrževanju umskih sposobnosti. Ko pa se to preneha, moraš biti – kot za vsako stvar – motiviran. Oster um se da še vedno dolgo ohranjati z drugimi nalogami. 

misavtor
Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button