Atentat: 30 let

Današnji dan bo za vedno zapisan v našo zgodovino kot dan, ko je pod streli umrl kandidat za predsednika države. Torej, da je tudi povsem nova in mlada država bila priča atentatu. Ivan Kramberger je umrl pod streli Petra Rotarja. Tako bo zapisano v zgodovinskih knjigah, no še bolj v našem spominu. Pa je bilo res tako? Nekaj stvari nikoli ne bo povsem jasnih.

Verjetno Ivan Kramberger nikoli ne bi zmagal na predsedniških volitvah. Morda se ne bi uvrstil niti v drugi krog le teh. Zakaj bi se ga torej želel kdo znebiti? Ga odstraniti iz igre? Je bil strah, da bi on in njegova stranka ob morebitni izvolitvi v državni zbor predstavljala politično silo, ki je v tistem ključnem obdobju države nihče ni želel, ključen? Težko reči. A prav tako je bilo nekaj dokazov proti Roterju takšnih, da bodo vedno burili duhove.

Bila je nedelja, 7 junij 1992 se je pisal. Množica ljudi je drla pred cerkev v Jurovskem Dolu, pa ne ker bi bila Binkoštna nedelja, saj so drli popoldan, pred 18to uro. V Jurovski Dol je prišel predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Do takrat si je že pridobil status neutrudnega govornika in predvsem “dobrega človeka z Negove”. 40 minut po začetku zborovanja je odjeknil strel….Ivan je bil zadet v levo ramo. Krogla je prestrerila eno glavnih žil, med prevozom v zdravstveni dom Lenart je tako Ivan Kramberger izkrvavel.

Na kraj atentata je priletel takratni notranji minister Igor Bavčar s helikoptertjem, zvečer je sporočil, da so strelca-morilca, našli. In so ga res, ob 20:00. Šlo je za Petra Rotarja.

Preiskava se je začela: Orožje: lovska puška. Krogle nikoli niso našli: iskalo jo je 50 policistov. Strelec: 42 Peter Roter. Med domačini in lovci, bil je namreč tudi lovec, ni veljal za dobrega strelca, predvsem pa je bil v času streljanja močno vinjen. Ustrelil je z bližnje stanovanjske hiše, razdalja 60 metrov. Stanje v času strela: v krvi so mu policisti namerili 2,5 promila alkohola. Motiv: “Pred zborovanjem v Jurovskem Dolu naj bi Rotar izjavil, da »tega butla že ne bo šel poslušat«.

Peter Rotar je dejanje priznal. Nato si je premislil. A “napake” v preiskavi so ostale. Od kod je streljal Rotar? Iz stare hiše soseda Roškarja ali iz nove Rotarjeve hiše? Sodišče je odločilo, da je Peter Rotar streljal iz svoje hiše, njegov zagovornik Ivan Bukovnik pa je vztrajal, da je dokazni postopek pomanjkljiv, in zahteval njegovo obnovo.

V Roškarjevi hiši so policisti našli priprto okno, na mizi dva kozarca ter nekaj nabojev za vojaško puško. Odgovor, da so naboje tam med preiskavo pozabili policisti, je dokaj majav, predvsem pa je čudno, da se s tem niso podrobneje ukvarjali. Se ve, kdo je pil iz obeh kozarcev? Ne, kajti sledov ali odtisov niso vzeli.

Na sedalu stola, ki je stal ob oknu, so bili odtisi podplatov. Čigavih? Težko reči, ker je dokaz izginil. Roškarjeva žena je dejala, da mož včasih stopi na stol, Roškar je trdil, da stola nikoli ne uporablja in da tudi sedala ni odtrgal on.

Ob vsem tem je predsednik sodnega senata, mag. Zlatko Dežman, ki je izrekel sodbo, takrat govoril: »Imam mirno vest. To je bil eden od najbolj jasnih in lahko dokazljivih umorov. Nobenih skrivnosti ni, izvedenci so korektno opravili delo.« Roter je bil obsojen na 12 let zapora.

Leto dni po sodbi je Peter Rotar v zaporu na Dobu povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega pa sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi, po prvih ugotovitvah kriminalistov, streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše.«

Odgovoril je tudi na namige, da je bil plačani morilec. »To sem slišal, spraševali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi zdaj, ko sem obsojen jaz, priznal.« Tako je govoril junija 1993.

Po devetih letih so ga pogojno spustili na prostost. Leta 2019 je umrl.

Kdo je bil Ivan Kramberger?

Ljudski tribun Ivek se je rodil leta 1936 v Benediktu, šele pozneje so se preselili na Negovo. V družini je bilo osem otrok in že kot zelo mlad je moral s trebuhom za kruhom. Ko je bil pastirček, star okrog pet let, je bila njegova najboljša prijateljica krava Šeka. Končal je štiri razrede osnovne šole, se izučil za dimnikarja, v Nemčiji, kjer je preživel več kot 20 let, pa še za medicinskega tehnika. V ljudska srca se je zapisal predvsem z dobrodelnimi akcijami, ki so bile neredko dobro medijsko podprte. Za svoje izumiteljstvo na področju izboljšav dializnih aparatov je v Nemčiji zaslužil veliko denarja, ki ga je doniral številnim slovenskim družinam z roba in bolnišnicam po Jugoslaviji.