Nostalgija

9. maj. Osvoboditev Ljubljane

Deveti maj je za Ljubljančane, Slovence in Evropejce izjemno pomemben datum in obletnica najpomembnejših dogodkov 20. stoletja.

9. maja 1945 je bila osvobojena Ljubljana, uradno je bila končana II. svetovna vojna na evropskih tleh, leta 1950 pa je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi, ki pomeni začetek EU.

FS2164 37 Prihod partizanov. Ljubljana 9. maj 1945. Foto Vlado Vavpotič hrani MNZS.

Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče. Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki je bila začasna (bodeča žica, koli …), je bila končana naslednjega dne ob 14.uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še prepoved izhoda iz mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), ki so jih lahko prečkale le osebe z dovoljenjem komisariata.

Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je slovenska Narodnoosvobodilna vojska zasedla ozemlje vse do Ljubljane, ki je bila tri dni povsem svobodna. 10. septembra pa so prišli novi okupatorji Nemci. Znova so se vrstile množične aretacije, odgoni v taborišča, streljanje talcev … Temu se je proti koncu vojne pridružilo vse hujše pomanjkanje, v februarju in marcu leta 1945 pa še zavezniško bombardiranje.

Partizanske enote so se približale Ljubljani v začetku maja 1945. 7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni črti, najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla šele 9. maja ob 3.00 zjutraj, čeprav je brezpogojna kapitulacija vseh nemških oboroženih sil začela uradno veljati že 8. maja ob 23. uri.

871285

»Bilo je blešče majsko jutro. Topovi, ki so še prejšnji večer grmeli z Gradu proti Črni vasi in Krimu, so bili že, preden se zbudil, utihnili. Mirno je bilo. »Mir je,« je rekel oče. Vojne ni bilo več. Ko sem stekel na cesto, ni bilo več ne vlasovcev, ki so s svojimi konji in vozovi zasmrjali Rastoharjeve hleve in dvorišče ter lovili vse služkinje okoliških gospodarjev in jih vlačili nekam na seno, ne Nemcev in belih, ki jih je bilo še prejšnji večer polno vsenaokrog. Pogledal sem na Gruberjevo nabrežje: vozovi z begunci z Dolenjskega so odšli menda že sinoči. Mir je bil. Potem so pridrli ljudje na cesto, vsi, ki so se že dolgo prej raje tiščali v varnih ali vsaj pogojno varnih stanovanjih za zaklenjenimi vrati, po cesti so se začeli v mesto usipati partizani, ljudje so se smejali, jokali, vsi iz sebe so bili od navdušenja nad »mirnimi časi«, ki so očitno tu, zdaj, ko je konec vojne

Hudeček, Jože, Ulice mojega predmestja, Karantanija, Ljubljana, 2000, str. 180.
osvoboditev ljubljane

Slovenske zastave plapolajo v svobodi

Skorajda vsak prebivalec je imel določeno nalogo za sprejem partizanov, za vzpostavitev oblastnih organov ter za normalizacijo življenja. »Tisoče žena je v nočni tišini barvalo blago in šivalo dolge zastave, lepilo papirnate zastavice, pripravljalo transparente. Zbirale so cigarete in zadnje ostanke moke in sladkorja za priboljške za borce. V vsej tajnosti se je pripravljal in tiskal Slovenski poročevalec, da bo izšel ob uri osvoboditve.« (Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962, str. 66.)

 Ob peti uri zjutraj 9. maja sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na Gradu oznanili, da je konec štiriletne okupacije. Ob pol sedmih se je prvič oglasila znamenita kukavica radijske postaje – radia Svobodna Ljubljana. Kmalu zatem so se slavnostnemu razpoloženju pridružili zvonovi vseh ljubljanskih cerkva. Partizan Ljubljanske brigade Alojz Kajin je na belem konju 9. maja 1945 prijahal v Ljubljano in na Magistratu razvil zastavo z rdečo zvezdo ter s tem simbolično oznanil osvoboditev mesta.

Dogajanje na ta dan je v svoj fotoaparat ujel tudi, takrat 49-letni, uveljavljeni ljubljanski fotograf Karol Holynski, ki je imel svoj atelje na Cankarjevi cesti. Posnel je dva črno-bela negativa s skupaj 60 posnetki, ki sta vsa ta leta skupaj še z nekaj 10 drugimi filmi ležala pozabljena v družinski lasti, leta 2019 pa jih je v sklopu priprav za razstavo o Fotografskem ateljeju Holynski podaril fotografov sin Mitja Holynski Slovenskemu etnografskemu muzeju .

Posnetki prikazujejo prihod 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske v Ljubljano in mimohod po njenih ulicah. Fotografije je Holynski posnel z več različnih stojišč: pred hotelom Slon in z njegovega okna, pred Nebotičnikom in gostilno Figovec.

holynski 3 12 011 large result
holynski 3 12 016 large result
holynski 3 12 023 large result
holynski 3 12 032 large result
Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button