PRELOMNI TRENUTKI PRED 34. LETI
Na današnji dan 31. maja 1988 zjutraj je bil aretiran Janez Janša in pepeljan na sedež podjetja Mikro Ade, kjer so opravili tokrat javno preiskavo, zbrali obremenilne dokaze in nato Janšo prepeljali na Prešernovo cesto 18, sedež ljubljanske policije. S tem dogodkom se je sprožilo sosledje dogodkov, ki so pripeljali do današne samostojne in neodvisne države Slovenije.
Proces proti četverici (JBTZ) je bil sodni proces in politična afera v Sloveniji v prelomu 80. in 90. let 20. stoletja. Služba državne varnosti (SDV) in Protiobveščevalna služba Jugoslovanske ljudske armade (KOS) sta aretirali tri novinarje tednika Mladina (Janeza Janšo, Davida Tasića in Francija Zavrla) in zastavnika JLA Ivana Borštnerja zaradi izdaje vojaške skrivnosti.
Slovenija je bila pod drobnogledom Vojnega sveta SFRJ in CK ZKJ, kjer so bili mnenja da je zahtev po političnih reformah in liberalizaciji treba nekaj ukreniti. Na 72. seji CK ZKJ so tako govorili o aretacijah problematičnih članov ZSMS. Magnetogram se je pozneje znašel v Janševi posesti – izvirni lastnik magnetograma je bil Jože Smole, kateremu so ga ukradli, nakar ga je dobil Igor Bavčar in ga izročil Janši. Janša je 26. aprila magnetogram izročil Zavrlu, ki je nato postal osnova za članek »Noč dolgih nožev« v Mladini.
Služba državne varnosti (SDV) je 27. aprila 1988 opravila tajno preiskavo prostorov podjetja Mikro Ade v Ljubljani, pri čemer so odkrili magnetogram in dva lista vojaškega dokumenta (ukaz generalpodpolkovnika Svetozarja Višnjića, poveljnika 9. armade). S tem so pridobili dokaze, zaradi česar so se odločili, da bodo sprožili sodni proces pred vojaškim sodiščem. 30. maja 1988 je bil zadnji sestanek SDV in KOS, kjer so se dogovorili o poteku aretacij in nadaljnjih postopkih; sestanek sta vodila polkovnikAleksandar Vasiljević (KOS) in pomočnik vodje službe državne varnosti RSNZ Štefan Tepeš. V skupini, ki naj bi vse to izvedla, so bili: Miran Frumen (vodja), Dragan Isajlović, Zvonko Hrastar, Franci Pivk idr.
Vojaški organi Jugoslovanske ljudske armade (JLA) so 31. maja 1988, le dobro uro po aretaciji Janeza Janše, zaprli tudi podoficirja Ivana Borštnerja. V imenu vojaških preiskovalnih organov je nato Služba državne varnosti (SDV) 4. junija aretirala še novinarja Mladine Davida Tasića. Odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl pa se je dober teden pozneje, da bi se izognil aretaciji, umaknil v psihiatrično bolnišnico.
Po prvih aretacijah so v uredništvu Mladine 3. junija ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic, ki mu je predsedoval Igor Bavčar. Vojaški tožilec je 30. junija proti četverici vložil obtožnico in predlagal, da se za Janšo, Borštnerja in Tasića podaljša pripor do konca sojenja.
Konec julija je senat vojaškega sodišča Borštnerja obsodil na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na poldrugo leto zapora, Tasića pa na pet mesecev. Sredi oktobra 1988 je vrhovno sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Tasiću pa zvišalo kazen na deset mesecev zapora. Na začetku avgusta 1989 so pogojno izpustili Janšo, za njim pa še Tasića in Zavrla, medtem ko se Borštner aprila 1990 ni vrnil na prestajanje kazni.
Aretacije so v Sloveniji sprožile val protestov in veliko vznemirjenje javnosti, saj se je zdelo, da je vojaški vrh začel zapirati kritike JLA-ja in nasilno posegati v slovensko politično življenje, o čemer se je že dolgo govorilo. Odbor za varstvo človekovih pravic je 21. junija na ljubljanskem Kongresnem trgu organiziral zborovanje v podporo zaprtim, ki se ga je udeležilo 30.000 ljudi. Vse to pa je spodbudilo spremembe v Sloveniji in začelo se je povsem novo obdobje, kjer se je gledalo naprej, na osamosvojitev Slovenije.
