Dan, ko se je v Jugoslaviji ustavilo življenje

Na današnji dan 4. maja 1980 je 87-letni Josip Broz Tito zaradi gangrene ob 15:05 umrl na oddelku za kardiovaskularno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, le tri dni pred svojim 88. rojstnim dnevom. Umrl je v sedmem nadstropju v najmanjši sobi jugovzhodnega dela bolnišnice, ki jo danes zdravniki uporabljajo za kardiovaskularno operacijo.

Žalostno novico o smrti maršala je Slovencem sporočil Tomaž Terček. 

Tito je zbolel konec leta 1979 in je bil januarja 1980 sprejet v ljubljanskem kliničnem centru, kjer so mu kmalu zaradi zamašenih žil amputirali levo nogo. Umrl je 4. maja 1980 zaradi gangrene, komaj tri dni pred njegovim 88 rojstnim dnem. Modri voz (uradno modri vlak) je dan po smrti njegovo truplo v krsti odpeljal v jugoslovansko prestolnico Beograd, kjer je krsta vse do pogreba ležala v stavbi zveznega parlamenta. Njegov pogreb še danes velja za enega največjih v moderni zgodovini sveta.

Rodil se je 7. maja 1892 v Kumrovcu. 

Josip Broz – Tito se je rodil v Kumrovcu na Hrvaškem, kot sedmi otrok v družini Franja in Marije roj. Javoršek. Mati je bila po rodu Slovenka. Osnovno šolo je obiskoval v Podsredi in Kumrovcu. V letih 1907–1910 je bil ključavničarski vajenec v Sisku. Kot ključavničar je v letih 1910–1911 delal v Zagrebu, kjer je postal član Socialnodemokratske stranke (hr). Kasneje se je zaposlil tudi v strojnih livarnah in tovarnah v Ljubljani. Od avgusta 1911 do aprila 1912 je delal v tovarni kovinskih izdelkov v Kamniku (današnji Titan), ki je imela takrat okrog 150 delavcev. V času bivanja v Kamniku je stanoval v Beštrovi hiši v današnji Kovinarski ulici št. 20. V Kamniku je sodeloval v sindikatu in vstopil v telovadno društvo Sokol. Po nepričakovanem stečaju tovarne je, po priporočilu poslovodje, skupaj s še okrog 50 kamniškimi delavci zaposlitev iskal na Češkem. Do leta 1913 je delal v raznih podjetjih na Češkem, v Avstriji in Nemčiji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 zaključil podčastniško šolo s činom vodnika.

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstvoval. Zato je bil v letih 1928–1933 zaprt v zaporu Lepoglava na Hrvaškem. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito. Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo (SZ), kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom “Walter” v Jugoslavijo z namenom “čiščenja”, čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1937 je postal generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije.

Dne 4. julija 1941 je izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. V letih 1941–1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Na 2. zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), konec novembra 1943 v Jajcu, je bil razglašen za predsednika vlade in maršala Jugoslavije. Po sklenitvi sporazuma Tito–Šubašić je Tita kot poveljnika osvobodilne vojske priznal tudi izgnani jugoslovanski kralj Peter II. in pozval vse Jugoslovane, naj se mu pridružijo v osvobodilnem boju.

Po osvoboditvi maja 1945 je Josip Broz zasedal več vodilnih položajev v povojni Jugoslaviji: v letih 1945–1953 je bil prvi predsednik vlade povojne Jugoslavije, od leta 1953 do 1980 je bil njen predsednik, po ustavi iz leta 1974 tudi formalno kot dosmrtni predsednik. Do leta 1948 je Jugoslavija pod Titovim vodstvom v svojem političnem razvoju sledila SZ, po informbirojskem sporu in razhodu med Titom in Stalinom se je država v boju za obstanek zbližala z zahodnimi silami in iznašla svojo smer komunizma, t. i. samoupravljanje.

Zelo raznoliko državo, kakršna je bila Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) je obvladoval kot voditelj jugoslovanske Komunistične partije (od leta 1952 do 1991 je nosila ime Zveza komunistov Jugoslavije – ZKJ), predsednik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil, k čemur je močno pripomogel njegov osebni ugled doma in v tujini ter obvladovanje tajnih služb. Tito je bil vpliven in spoštovan tudi na mednarodnem področju, kjer je največjo sled zapustil kot eden od pobudnikov Gibanja neuvrščenih.

Pogreb:

Josip Broz – Tito je umrl 4. maja 1980 v Ljubljani. Pokopan je v Beogradu v Hiši cvetja. Pogreb je bil 8. maja 1980, štiri dni po njegovi smrti.

5. maja je modri vlak zaradi slabega stanja Titovega trupla iz Ljubljane v Beograd pripeljal le prazno zaprto krsto. Pravo Titovo truplo so z vojaškim helikopterjem pripeljali v Beograd.

Dvakrat so ga pokopali, prvič je pogreb potekal pred kamerami in dostajanstveniki, drugič pa ponoči, zasebno. Njegovo krsto so pokopali v globok grob in jo na vrhu prekrili s cementom in 9-tonskim sarkofagom. Komunisti so se bali, da bi kdo ukradel truplo tako, kot tisto od Charlia Chaplina. Vendar so 9-tonski sarkofag postavili z žerjavom, da bi pogreb naredili neprivlačnega.

Tito je bil pokopan v beograjskem mavzoleju Hiša cvetja na Dedinju. Tam stoji njegov betonski grob z napisom JOSIP BROZ – TITO 1892 – 1980. Obiskovalci so ugotovili, da grob ni vseboval rdeče zvezde ali katerega koli simbola povezanega s komunizmom, ki je bil del Titovega življenja. Zgodovinarji so navedli, da je Hiša Cvetja mogoče bolj znana, kot hiša v kateri se nahaja Titov grob, izbran po Titovi želji. Hiša cvetja skupaj z Muzejem Jugoslavije je od takrat postala turistična destinacija in znamenitost Beograda, ki ga je obiskalo milijone ljudi.

Njegov pogreb je pritegnil številne svetovne politike. Glede na število prisotnih politikov in državljanov velja njegov pogreb za enega največjih pogrebov v zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov.

Na pogrebu so med drugim bili prisotni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev, britanska premierka Margaret Thatcher, kitajski premier Hua Goufeng, vodja Fataha Yasser Arafat, libijski polkovnik Moamar al Gaddafi in številni drugi. Pogreba se nista udeležila kubanski revolucionar Fidel Castro in ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je na pogreb poslal svojo mamo Lilian in podpredsednika ZDA Walterja Mondalea.