Najhujša letalska nesreča v naši zgodovini

Črni dan, Zakaj se je letalo spustilo tako nizko?, Zgubljeni v korziškem brezpotju, Ati, jutri letim na Korziko – Imej se dobro in srečno se vrni … To je le manjši del množice naslovov, ki so v prvih decembrskih dneh leta 1981 preplavili časnik Delo. Največja nesreča slovenskega letalstva, v kateri je izgubilo življenje vseh 180 potnikov in članov posadke, je pretresla Slovenijo. Danes od nje mineva 40 let.

Dne 1. decembra 1981 je McDonnell Douglas DC-9-81 z repno oznako YU-ANA vzletel z letališča Brnik na čarterski let iz Slovenije (takrat Jugoslavija) proti glavnemu mestu Korzike Ajaccio s 173 slovenskimi turisti in 7 člani posadke na krovu.

Ko je let 1303 dosegel zračni prostor okoli letališča Campo dell’Oro, je pričel s standardnim postopkom – čakanjem na dovoljenje za pristanek. Vzdušje na letalu je bilo sproščeno, vsi so že razmišljali o skorajšnjem začetku počitnic. V nekem trenutku je kopilot celo spustil svojega sina, ki je bil tudi prisoten na potovanju, v pilotsko kabino.

Med postopkom je bilo pilotoma po radijski zvezi naročeno, naj spustita letalo na minimalno višino 2.073 metrov. Vreme je bilo slabo, vidljivost skoraj nična in letalo se je spuščalo v meglo.

Med spuščanjem je varnostni sistem pred bližino tal oddal zvočni signal, ki je opozoril posadko, da je letalo nevarno blizu površju in da naj poveča potisk motorjev. Po krajšem zavlačevanju je posadka le začela dvigati letalo, da bi se izognila trku. Trud pa je bil zaman, saj je levo krilo udarilo ob goro San Pietro in se odlomilo. Letalo je zatem začelo vratolomno strmogljavljati in se naposled zrušilo na drugi strani gore. Vseh 180 potnikov in članov posadke je umrlo. Čas nesreče je bil 8 in 53 minut zjutraj po lokalnem času.

Prva vest, da naj bi strmoglavilo čartersko letalo DC 9, je prišla iz Francije ob 11.18. Nato so sledile mučne ure ugibanja, protislovnih informacij in čakanja na uradno potrditev. Nekaj pred 15. uro so ­lokalne oblasti iz Ajaccia ­sporočile, da so našle letalske razbitine.

Vest ni odjeknila le v slovenskih, temveč tudi v svetovnih medijih. Španska osrednja radijska postaja je vsako uro poročala o nesreči. »V Španiji so od nekdaj pravili, da jugoslovanski piloti slové po vsem svetu. Zato je bilo danes rečeno, da je nesrečo povzročilo nadvse neugodno vreme,« je poročalo Delo.

Kasnejša preiskava je razkrila, da je kontrola pomotoma mislila, da se let 1308 ni držal postopka. Menili so, da se letalo nahaja že nad morjem, medtem ko se je dejansko 15 kilometrov v notranjosti, na goratem območju Korzike. Posadka, vidno presenečena nad ukazom za spust, je nekajkrat ponovila, da se še vedno držijo dogovorjenega postopka, ki ga je kontrola potrdila. Posadka ni poznala letališča in njene okolice, saj je bil to prvi polet Inex-Adrie Avioprometa na Korziko. Preiskava je pokazala, da sta se posadka in kontrola letenja nenatančno izražali, kar je imelo pomembno vlogo pri nesreči. Zračna kontrola v Ajacciu je bila oproščena vseh obtožb. Kontrolor, zadolžen za let 1308, je bil premeščen na drugo letališče v Franciji.

V času nesreče letališče Ajaccio (Campo dell’Oro) ni imelo radarja. Takoj po njej so opremo nadgradili in spremenili postopek približevanja.

Čiščenje razbitin z gore San Pietro se je vleklo kar 27 let.

Po nesreči leta 1981 so odstranili nekaj razbitin in vsa človeška trupla. Leta 2008 je televizijska hiša POP TV pripravila reportažo o dogodku. Obiskali so mesto nesreče na Korziki in našli večino letalskih delov še vedno raztresenih po gori na skalnatih in nedostopnih mestih. Pozneje so Vlada Republike Slovenije, Adria Airways in Turistična agencija Kompas, slednja je organizirala usodni izlet, organizirali in finančno podprli čistilno akcijo. Slovenska ekipa, približno 60 vojakov, gorskih reševalcev, članov civilne zaščite, medicincev in drugih prostovoljcev, je maja 2008 odstranila okoli 27 ton letalskih ostankov. Med njimi sta bila tudi en cel letalski motor in velik del krila. Nekateri deli so bili tako veliki, da so jih morali pred odvozom s helikopterjem strojno razrezati. Odkrili so tudi nekaj človeških ostankov, ti so bili bodisi poslani na nadaljnjo identifikacijsko analizo, bodisi so bili deležni drugih ustreznih postopkov. Na mestu, kjer je prvo krilo zadelo v tla, so postavili spominsko ploščo.

 »Na gori ni več 27,5 tone letalskih razbitin, očiščene so tudi vse druge posledice letalske nesreče. Na gori je ostalo spominsko obeležje,« je po koncu del dejal tedanji poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj. Naslednje leto, torej 2009., je nesreča končno dobila epilog, ko so na Žalah v skupno grobnico žrtev letalske nesreče na Korziki pokopali še zadnje posmrtne ostanke.