Upokojitev v stiluZdravje

Ana Petrič, direktorica s srcem in voljo

Ana Petrič je magistrica socialnega dela. Zdaj 6. leto vodi DEOS, Center starejših Notranje Gorice. Njena pot se je začela pri strežnici, pa vse do vseh vmesnih delovnih mest, pred šestimi leti pa je prevzela tudi vodenje DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Skrbi za starejše je predana že dobrih petnajst let. Je tudi idejni vodja različnih projektov za izboljšanje kakovosti življenja starostnikov, prav tako tudi inovatorka na področju socialnega varstva.

Ana petric

ANA PETRIČ, direktorica DEOS Centra Notranje Gorice: Resnično smo imeli srečo, da smo imeli tako malo okužb

Kako je bilo ob začetku epidemije, ob prvem valu lani spomladi? Koliko okužb ste imeli v Centru in kako ste se prilagodili in se spoprijeli z virusom?

V DEOS Centru starejših Notranje Gorice v prvem valu nismo imeli okužb, v drugem valu smo okužbo dobili preko obiska. Hčerka je odpeljala svojo mamo po opravkih in jo nevede okužila, stanovalka pa je potem okužila našo zaposleno in ta nekaj drugih stanovalcev. Kdo je okužbo prinesel niti ni pomembno, nihče je ni nalašč in pri tako visokih številkah okuženih v Sloveniji je bilo nemogoče, da se to ne bi zgodilo. Pomembno je, da smo uspešno zajezili in tako drugih prenosov ni bilo. Dva stanovalca sta se okužila v bolnišnici in na žalost tam tudi umrla. Mislim, da smo bili tako uspešni tudi zato, ker je Center novejši, zgradba je prilagojena temu, da smo lahko takoj naredili sivo in rdečo cono, takoj smo uvedli protokol zračenja in dodatnega razkuževanja. Ko so se na trgu pojavili hitri testi smo pričeli testirati zaposlene in stanovalce, kar je zelo pomagalo, da smo virus našli in izolirali, ker je bila večina asimptomatskih. Hvaležni smo upravi, da je šla v nabavo testov in prisluhnila vsem predlogom, da smo se vsi počutili bolj varne.

IMG 20210203 073820 800x600 1


Glede na to, da niste imeli veliko okužb in ker je sedaj že nekaj časa, odkar je korona med nami, kako skrbite, da je v domu življenje za stanovalce čim bolj normalno?

Pri nas je bilo mogoče malo lažje, ker smo določene reči na lastno pest prilagodili, sicer bi bile posledice prevelike. Vseeno smo izvajali aktivnosti, vendar v manjših skupinah in individualno. Tudi vse zaposlene, animatorke, varuhinje, instruktorice, terapevtke smo razporedili, da je bila vsaka samo na svoji enoti in je tam izvajala delavnice, telovadbe in obravnave. Imeli in še vedno imamo tudi kulturne prireditve, ki pa potekajo tako, da se izvajajo pred Centrom, na terasi ali strehi centra. Tako je pod okni in balkoni nastopalo Ulično gledališče Ane Monro, na strehi so se zvrstili številni glasbeniki, godba, Rdeči noski in številni drugi. Vse je potekalo dovolj stran od stanovalcev, ampak še vedno dovolj blizu, da so lahko gledali in poslušali vsi. To jim je ogromno pomenilo. Za tiste, ki niso mogli biti poleg, smo odprli okna in balkonska vrata, da so bili vseeno vključeni. Zdelo se nam je pomembno, da smo v času epidemije začeli tudi terapijo s pomočjo umetnosti – stanovalci so lahko preko nje izražali stiske in čustva. Učinek je neverjeten. Dogovorili smo se za varne izhode v trgovino – trgovke so bile tako prijazne in so v trgovino, ki je poleg Centra, prihajale prej, da so stanovalci lahko šli nakupit stvari in niso bili ogroženi, ker niso imeli stika z drugimi obiskovalci trgovine. Da bi jim bilo v tem času čim lažje smo jim pred drugim valom organizirali tudi koriščenje vavčerjev – šli smo v Rogaško Slatino, kamor smo peljali en avtobus stanovalcev. Ker smo bili tam skoraj edini gostje je bila aktivnost varna. Ravnokar se dogovarjamo, da aktivnost omogočimo še eni skupini zainteresiranih stanovalcev. 

IMG 20210108 103819 resized 20210108 114446432


Čeprav so starejši tekom življenja že veliko izkusili, so najbrž stiske v času koronakrize velike? Kaj najpogosteje opažate? 

Opažam strah pred okužbo in stiske, ker se moramo prilagajati. Zato smo takoj aktivirali dve naši socialni delavki, socialno delavko pripravnico, klinično psihologinjo, ki k nam hodi že ves čas kot prostovoljka, in študentko socialne gerontologije  – vse to samo za individualno psihosocialno pomoč. Nagovorili smo zaposlene, da morajo biti bolj pozorni na počutje stanovalcev. Zelo nam je pomagalo, ker smo v tem času zaposlili dodaten kader iz covid sklada, kar je omogočilo Ministrstvo za delo. Kar se tiče stisk stanovalcev, so izpostavljali predvsem, da jih je zelo prizadelo, ker so ves čas spremljali v medijih, da največ starostnikov umre v domovih, da so najbolj ogroženi, da imajo drugi zaradi starostnikov kratene pravice. Ena gospa se je prav zjokala in rekla, da ne more več gledat prizora, ki se je vrtel ves čas po televiziji, ko neka starostnica leži v postelji in jo kaže, kako je nemočna. Povem vam, da smo bili v resnici nemočni vsi.

In vaš cilj pri zmanjševanju stisk je bil predvsem to, da ste se trudili omogočati čim bolj normalno življenje tudi v času okužb, kajne?

Iskreno ne vem, kaj bi še lahko storili. Glede vsega smo se prilagajali potrebam in željam stanovalcev. Organizirali smo varne obiske v kotičku, pred centrom, omogočali video klice, nagovarjali svojce, da so posneli kratka spodbudna sporočila in prinašali stanovalcem dobrine. Na vsak način smo se trudili, da smo stanovalce aktivirali. Spodbujali smo jih k hoji po terasah centra. Takoj smo pričeli vsem dodajati vitamin D in C. Vključili smo študente fizioterapije ter kup organizacij, katere so stanovalcem podarile ogromno koristnih dobrin. S svojci smo odlično sodelovali in hvaležna sem, da so bili razumevajoči. Zaposleni lahko storimo vse, vendar bližine svojcev ne moremo nadomestiti in sodelovanje z njimi je ključnega pomena. 

Predstavjam si, da je bil in je pri vas strah ves čas prisoten in ste tako ves čas v pripravljenosti. Kakšno pa je bilo to zadnje leto za vas?

Bilo je nenormalno stresno. Z glavno sestro sva hodili samo na delo in domov. Enako sva nagovarjali zaposlene, ker je bil lahko vsak stik potencialno tvegan. Hvaležna sem jim za doslednost. Glavna sestra je mojstrsko urejala urnike in organizirala delo. Bali sva se, da bi zbolela katera od naju, pa hvala bogu ni, takoj sva se tudi cepili. Ves čas je prisoten strah, da če samo ena oseba ne upošteva ukrepov, lahko pride do katastrofe. Mene osebno je bilo najbolj strah, da bi slučajno prenesla okužbo na stanovalce in sodelavce. To bi zanje pomenilo, da morajo za nekaj dni v izolacijo, lahko imajo hude, usodne posledice. Marsikomu tudi težko razložiš vse te ukrepe, veliko stanovalcev ima demenco, ali pa tudi ne razumejo, zakaj si je treba umivati roke, zakaj je treba nositi masko … Skratka kup reči na katere se mora prilagoditi večje število ljudi. Prilagoditve in spremembe pa vsi sprejemamo težko. Zato vedno pravim, da kar upoštevajmo osnove in poizkušajmo živeti, kolikor je mogoče normalno v novi realnosti. 

IMG 20210426 WA0017 800x600 1
Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button