Pogovor z Jurijem Součkom

Piše in “klepeta” Sara Volčič

Jurij Souček je oseba, ki ne gre neopazno mimo. Tudi če ne bi bil tako znan, bi gotovo pustil na sleherniku močan vtis. Gospod, vselej stilsko urejen, v oblačilih, ki morda spominjajo na neke druge čase. Ko so gospodje odšli po opravkih vselej lepo »napravljeni«.

Vse na njem je nekako posebno, ko odpre usta, pa človek kar nima več volje govoriti. Samo še poslušal bi ga, ta njegov čaroben, jasen, močan, odločen glas, ki pa se v hipu lahko spremeni v številne druge glasove, ki smo jih v njegovi dolgoletni karieri spremljali po radiu in televiziji. Nazadnje sem ga obiskala ob visokem jubileju – 90.tem rojstnem dnevu, ki ga je pričakal v odlični formi, zdrav, deročih bistrih misli in bogatega izvira humorja, ki nikoli ne presahne.

Ja, Jurija Součka ne moreš poslušati na pol. Če želiš razumeti vse njegove šale, ki so včasih zelo skrite med navidez običajno pripovedjo, ga moraš poslušati zbrano, mu posvetiti vso svojo pozornost. In to res ni težko, kajti gre za izjemno zanimivega človeka in vsak, ki se sreča z njim, bo to srečanje hranil v svojem spominu. Zanimalo me je, kakšno živi danes, pri častitljivih 93-tih.

»Prijazno je, da se zanimate za moje zdravje. Lansko poletje sem imel smolo in sem si ga pri odhajanju s počitnic s padcem po stopnicah pokvaril z zdrobljenim kolkom in z zlomom stegnenice. Toliko o tem. Zaman bi bilo za pričakovati pri taki poškodbi hitro okrevanje, a s pomočjo palice in pri daljših razdaljah s pomočjo »hojice« ali županovih »kavalirčkov« spet lahko obiščem kakšno snemalnico in posnamem ali celo uprizorim kaj od tega, kar sem počel vse svoje življenje. Se pravi,da sem umetniško kar pri dobrem zdravju,« oriše Souček, ki je letos 9.maja, na obletnico osvoboditve, ki je tudi praznik Ljubljane, dobil še eno, zanj pomembno priznanje – postal je Častni meščan Ljubljane.

»S tem v zvezi je najbrž tudi vaše zanimanje zame, za kar sem sem vam kar hvaležen, saj umetniške ustanove imajo trenutno dovolj drugih skrbi in tudi slave, kar je prav in je tako od nekdaj,« še zaključi Souček. Jaz pa lahko dodam, da bi se zanj zanimali tudi brez tega zadnjega priznanja.

Souček danes živi mirno življenje, veselijo ga majhne stvari, tako kot vse ljudi, ko malo odrastemo in se začenjamo zavedati, da ni treba srečo iskati okoli sveta, da jo največkrat imamo tik pred nosom.

»Vsakdanjik se v glavnem ravna po vremenu. Če je lepo vreme, se z Mileno (Morača, njegova soproga, op.a.) veseliva obiskov vnukinje Lejke in razcvetelega vrta, za dež pa je na policah še precej neprebranih knjig. Tako imenovanega upokojenskega miru ne znam izkoriščati ne jaz ne Milena. Mene trenutno zaposluje Borštnikovo srečanje, ki se v teh dneh dogaja v Mariboru, Milena pa se posveča šestletni Lejki in ima kar lepe uspehe z razvojem njene fantazije, ki je res nekaj posebnega. Pripravljata nastop pred prijateljskim občinstvom, ki bo v teh dneh prišlo obrati naše domače, dozorele češnje,« nam razkrije ljubeč in nadvse ponosen dedek.

Zanimalo me je, koliko časa je že upokojen, in ali se igralci v resnici sploh kdaj upokojijo? » Igralci se v svojem poklicu seveda razlikujejo. Saj to je privilegij in pravica vsakega poklica. Upokojitev je lahko za nekatere igralce težko pričakovani oddih, za nekatere pa prezgodnja prekinitev umetniškega delovanja. Vse je odvisno od začetka poti, ki si jo vsak posameznik zariše že takrat, ko nastopi službo v umetniški ustanovi, kjer služba sicer prestavlja določeno varnost v nadaljevanju njegovega življenja, a po navadi ima tudi posledice, ki so vsaj delna izključitev iz umetniškega delovanja še aktivne konkurence. Kar je v mnogih primerih lahko tudi boleča posledica prejšnje varnosti.« Čeprav imamo odlične igralce, med njimi je – ni treba poudarjati – tudi Jurij Souček, pa Slovenija tudi na tem področju ni Amerika. Tukaj ne tečejo milijoni v potokih tako kot v Hollywoodu. Velikokrat igralci delajo in »tolčejo nadure« na pogon ljubezni do svojega dela.

» O plačah in honorarjih se v umetniških poklicih nismo vajeni pogovarjati. Vsekakor so umetniški poklici, ne samo igralski, vezani na nekaj ,kar je športnikom prihranjeno. Ta nekaj se pri našem delu imenuje kvaliteta ustvarjanja ali nespornost izdelka, kar je v našem primeru vloga. To ocenjujeta sproti gledalec in kritika istočasno. A ocena enega in drugega je lahko diametralno nasprotna in obe oceni imata lahko svoj prav. Gre torej za občutke, ki so zlasti pri neodločnem značaju našega naroda do marsikoga tudi krivični in posledično usodni. Športnikom so te odločilne sodbe posameznih ocenjevalcev prihranjene, saj je vse čisto jasno – o njihovi kvaliteti odloča bodisi gol, koš ali »štoparica«.«

Za sabo ima pestro, a na trenutke tudi težko pot. »Moje življenje v Drami je bilo velikokrat krivično primerjano s tem, kar sem počel na odru. Zaradi tega sem pogosto bežal v gledališke skupine, kjer sem lahko uveljavljal svoje nemalokrat za institucijo kakršna je SNG, revolucionarne ideje. Predvsem normalni in nepopačeni glas in še kaj, kar sem posnemal v revolucionarnih idejah avantgarde. To je sicer pripomoglo k moji popularnosti, a škodilo nacionalnemu ponosu institucije. V času mojega ustvarjalnega delovanja v SNG Drami so bila merila merila za ustvarjalnost mnogo strožja kot so danes.«

A, ni skrivnost, igralčevo srce najmočneje bije za njegovo Mileno, hčerko Hano in vnukinjo Lejlo, kljub temu je z besedami zelo pazljiv. »Zasebno življenje umetnikov je po navadi skrbno varovana skrivnost, zato o tem ne bi rad kramljal. Vem, da vprašanje ni provokativno a danes za odkritosrčne in nepremišljene odgovore na marsikaterem področju sekajo glave in pišejo polemike v nadaljevanjih. Moje privatno življenje je primerno in lepo urejeno. Veliko mojih bližnjih, sedanjih in bivših me bo ocenjevalo šele posthumno, a jaz bom že tam, kjer ne bom imel več možnosti nikomur oporekati. Torej o tej temi počakajmo na nekrologe, ki so ponavadi malo olepšani in prav je tako,« pove šaljivo.

Zanima me, ali se vnukinja Lejla že zaveda, da ima velikansko srečo, da ji pravljice bere dedek z enim najbolj prepoznavnih, privlačnih in ljubljenih glasov pri nas, zaradi katerega smo mnogi kot vkovani čakali pred televizorjem ali nestrpno čakali na radijski postaji. Glas, ki nas je popeljal v številne svetove in nas iz tega fantazijskega sveta ni izpustil, dokler ni izrekel zadnje besede, ki jo je imel na programu. »Moj glas vedno bolj tone v pozabo zaradi tehnike, ki se kar zadeva snemalne tehnike, hitro spreminja in vrste čakajočih, ki bodo moj glas pač nadomestili z drugačno interpretacijo, kar bodo sedanji otroci hitro osvojili, pa bo! Kar zadeva glasov in razumljivosti na TV, pa rajši ne bi. Trenutno imajo svojih skrbi čez glavo in želim jim vse dobro.«

Kaj pa mu je omogočila vsaj delna upokojitev, kaj je tisto, kar zdaj lahko počne v še večji meri kot prej, me je še zanimalo. » Moja strast in hobi je bilo vse življenje Jadransko morje in v tej zvezi vse, kar sodi zraven. Skromne barke, napihljivi čolni, čisto morje, nazadnje pa šest metrska barčica s privezom. Navsezadnje sem pristal na pasari. Potapljanje sem opustil zaradi težkega diha, ki se mi občasno javlja in s tem povzročam skrbi Mileni, ki je tudi opustila potapljanje v zvezi z lovom na hobotnice. Po internetu se ravno zanimava, kako bova poletje, če ga bova dočakala zdrava, prehodila klanec do cerkve na otoku kjer preživljava počitnice.«

Mnogi upokojenci, ki po ob službi niso imeli veliko drugih možnosti, včasih po upokojitvi obstanejo. Ne vedo, kako naprej, se dolgočasijo in njihovi dnevi postanejo izjemo dolgi in prazni. Nekateri padejo tudi v stisko, depresijo, ker se ne znajdejo, ker jim je težko začeti kakšno novo dejavnost, hobi,… A to nikakor ne velja za Jurija Součka.

»Lepo vas prosim, da bi se pri vseh teh zgodbah, pri katerih sem še udeležen, dolgočasil, mi na misel ne pride. Res sem nekaj ljudi razočaral s tem, da pišem spomine. Nič se ne bojte. Precej

tega, kar sem doživel, je že natisnjeno v raznih časopisih in revijah in te ne bom obnavljal. Zaradi njih sva se z Mileno tudi že malo bolj na glas pogovarjala, tako da sem pred kratkim že petič odnehal. Hotel sem biti pri pisanju malo zabaven, pa me dogodki, ki jih posamezno ne bom komentiral, razjezijo. Na splošno pa pravijo, da je pri mojih letih to lahko nevarno. Zdaj trenutno premišljujem o tem, kako so na Borštnikovo srečanje lahko pripeljali nagrajenca po prstan od zelo daleč, zunaj naše države, zame pa ni avta, “ker je zaseden”, da bi mu prišel čestitat. Vozniška mi je namreč potekla, odvečnega denarja za taksi pa tudi nimam, da bi se v Maribor pripeljal s taksijem za svoj denar… Pa to ni edini spodrsljaj, ki se dogaja nam “prstancem” . S to kritiko se poslavljam, saj se moram pripraviti na podelitev Zupančičeve nagrade kolegici Saši Pavčkovi, ki se bo godila zvečer v Cukrarni pod pokroviteljstvom ljubljanskega župana. Njemu se taka protokolarna napaka, ki jo navajam, ne more dogoditi, saj mu protokol brezhibno deluje. Pri omenjenem primeru pa imam občutek, da se namišljeni zid med Mariborom in Ljubljano vsak dan bolj debeli. Ta kritika naj ostane tudi moj zadnji odgovor na vaša ljubezniva vprašanja. Sem pač tak, kakršen sem. Nepopravljiv!«

Fotografije za ta zanimiv intervju nam je posredovala njegova hčerka Hana Souček Martinc, ki sem jo prosila, naj na kratko še sama opiše očeta. » Zame je oče vedno isti, s kamerami ali brez. Pri njemu ni pokoja, saj je tudi odkar je uradno v pokoju, še vedno zelo aktiven. Njgov glas je večen in toliko življenjske energije še ima, da ni še za v »penzijo«. Morda je sprememba, odkar se je rodila Lejla. Je tudi zelo aktiven dedi. Sestavlja lego kocke in se bori za zadnji kos torte. Če bi bil še angažiran v Drami, morda ne bi imel toliko časa kot ga ima sedaj, ker je bil kar tempo s predstavami… S časom pa je itak tako, da ga imaš toliko, kot si ga za kakšno stvar ali koga vzameš. In pomembno je, da ga porabiš kvalitetno. Mi se trudimo, da uživamo. Tako z Gašperjem in Lejlo, kot z babi in dedijem. Danes se ravno pripravljamo na družinski piknik. Gašper (mož, op.a.) bo pekel, Lejla pa bo igrala na klavir. Z babi sta celo leto vadili in danes ima nastop,« za katerega verjamemo, da bo nepozaben.

Sara Volčič