Spomin iz nekega drugega časa

Pozna 70-ta. Življenje, kakor ga današnje generacije več ne poznajo. Starša sta oba v službi, prihodki so skromni, a služba je zanesljiva. V službi očeta je možnost dopusta v službenih prikolicah. Za tiste, ki živimo na morju, v hribih, in obratno. V trgovinah le ena vrsta posameznega živila. Ni izbire, zato nakupe opravimo zelo hitro.

V kotu omare v dnevni sobi je plača staršev, denar, ki mora zadoščati za ves mesec. Ni kartic, s katerimi lahko kupuješ, čeprav nimaš centa na računu. Ko se kupček proti koncu meseca tanjša, vse bolj »stiskamo«… dokler ne pride naslednja plača.

Vsi živimo skromno. Sama komaj čakam, da moja eno leto starejša sestra ponosi oblačila, da jih bom potem dobila jaz. Nona, ki dela pri tržaški družini kot gospodinja, prinese kdaj torbo oblačil, ki se jih bogata gospoda iz Trsta naveliča. Spominjam se, kakšna sreča je bila, ko je nona napovedala, da prinaša novo vrečo.. Veliko večja radost je bila v naših očeh tedaj, kot jo vidim danes v očeh svojih otrok, ko gredo nakupovat nova oblačila v trgovine.

Otroci se vsak dan igramo na ulici pred domačo hišo. Nihče od staršev nas nikamor ne pelje. Če kdo kaj trenira, je ta krožek seveda brezplačen. Če ni v tvojem kraju, se pelješ z avtobusom.

Za mizo si nihče ne izmišljuje, kaj bi jedel.. Vedno sedemo lačni za mizo in kar mama skuha, je takrat najboljša hrana na svetu. Nikoli nič ne ostane. Hrane ne mečemo v smeti. Če se kdaj kakšen kos kruha vendarle posuši, ga mama naslednje jutro namoči v mleko, pa potem še v jajce in potem v olju scvre. Nanj potresemo malo sladkorja in poslastica je na mizi.

Ne hodimo v kino ali na kakšne predstave. Doma je televizor, ki slabo lovi programe. Če kdaj ne dela, skočimo otroci k sosedi, ki ima novejšega, pogledat kakšno risanko.

Otroci skrbimo sami za šolo. Če nas učitelji kregajo ali nam dajo slabo oceno, nas potem doma še enkrat kregajo tudi starši. Starši držijo z učitelji, ne z nami. Vemo, da je šola naša dolžnost, prav tako domače naloge in vse postale obveznosti. Starši ne rešujejo z nami šolskih nalog, nas ne sprašujejo, če smo se dovolj naučili za teste. Pričakujejo pa, da šolo dobro delamo (vsak po svojih zmožnostih), saj to je- tako nam rečejo – naše delo. In tako, kot se oni trudijo v službi, se moramo mi v šoli. V šoli nismo sami odličnjaki. Tisti, ki dobi 4 ali 3, ne joka. Sprejme, da je takšno znanje pokazal, in da s to oceno ni prav nič narobe.

Starši imajo precej prijateljev, ki radi pridejo na obisk ob popoldnevih, medtem ko se vsi otroci z ulice igramo različne igre in se potepamo po bližnji okolici. Starši ne delajo od jutra do večera in za vikende so (razen tistih, ki imajo takšno delo) doma, zato za vikende pogosto hodimo na izlete. A ne z letalom in ne v daljne eksotične kraje. Popihamo jo lahko tudi peš ali se zapeljemo do bližnje vzpetine, v mojem primeru pod Slavnik. Otroci veliko prehodimo, pretečemo, preplezamo. S sabo imamo na izletih vedno malice, saj so tiste od doma cenejše, kot če bi sproti kupovali v trgovinah.

Na počitnice vzamemo malo stvari, tudi sicer jih nimamo veliko. Imamo itak samo ene kopalke, eno trenerko, ene tenis copate in nekaj kratkih majic ter dvoje kratkih hlač. To bomo nosili 14 dni, mama bo vmes v avtokampu tudi prala spodnje perilo in če se kaj umaže. Tudi, ko dežuje in voda curlja v predprostor prikolice, nismo nejevoljni. Takrat smo vsi skupaj, igramo karte, človek ne jezi se ali kaj beremo. Dnevi so enostavni, a polni bližine. Zvečer pademo utrujeni v posteljo, zjutraj zadiši mamino toplo mleko.

Oče se rad postavlja s športom. Vedno najde neke fante, da se gre z njimi šport… in vedno se kaj smešnega zgodi. V gozd Martuljku, se spominjam, se je hvalil, da odlično obvlada nogomet. Ko je skušal ubraniti močan strel lokalnega najstnika, je skoraj naredil »špago« in si strgal kavbojke. Vsi smo se smejali do solz, oče je preklinjal…

Ti spomini, in še nešteto jih, je, so priplavali na površje, ko sem pred nekaj dnevi na poti v Beograd srečala nekaj »fičkov«, ki so se odpravljali na srečanje in se ustavili na isti bencinski črpalki kot jaz.

Takšnega smo imeli tudi mi. Bil je bel barve. In še zdaj ne morem verjeti, da smo se včasih vanj natlačili v šestih. Oče je vozil, poleg njega je sedel moj skoraj 2 metra visok nono, zadaj pa je bila precej okrogla nona in moja sicer vitka mama, ter jaz in sestra. Stari sva bili nekje 3 in 4 leta. Še danes se sprašujem, kako smo lahko nekoč vse potrebno za počitnice stlačili v en tak »fičko«, kasneje »stoenko«, ko smo postali petčlanska družina. Takrat smo namreč vse nosili s sabo, nismo hodili v trgovine, ker so bile drage.

Ali smo morda imeli manj ali smo potrebovali manj? Verjetno slednje.