Kaj bodo pa drugi rekli?
Ko ta stavek zveni v glavi, nas lahko skrb:”Kaj bodo pa drugi rekli?” ohromi do te mere, da se v življenju ne moremo premakniti niti za ped.
Piše Urša Trebušak ( RTT in NLP praktik, hipnotizerka, blogerka, novinarka in srečna mama)
Tega se naučimo že pred petim letom starosti
Strah pred tem, da bi si drugi o nas mislili, da smo neumni, nesposobni, čudni ali karkoli podobnega, je univerzalen. Občasno ga čutimo prav vsi. Težava nastane, ko se s tem toliko belimo glavo, da ne moremo živeti svobodno. in čeprav je ta strah univerzalen, pa nam ni prirojen, nihče med nami se ni rodil s tem tesnobnim občutkom. Priučen je. Naučili pa smo se ga že zelo zgodaj, ko smo opazovali svojo mamo in ata, ko sta se trudila prikriti družinske pomanjkljivosti pred sosedi in je bilo za vsako ceno treba vzdrževati popolno družinsko sliko pred drugimi. Naši otroški spodrsljaji so hitro postali madeži na družinski sliki, mi pa smo se navzeli občutka, da je pomembneje to, kar mislijo o nas drugi, kot to, kar si o sebi mislimo sami.
Vse to se običajno zgodi še pred petim letom starosti, ko poslušamo stavke: “Kakšen pa si?! Glej, da ne boš govoril neumnosti pred drugimi! Kaj si bo pa soseda mislila?” In še kar je takega. Naši mladi možgani so dobesedno oblikovali nevronsko pot, ki je poskrbela, da smo pred vsako odločitvijo pretehtali, ali bo nekaj drugim všeč ali ne. Bomo sprejeti ali zavrnjeni? In spet smo prišli do ugotovitve, da je pomembneje ugajati drugim, kot slediti sebi.
Desteletja pozneje še vedno tehtamo vsako besedo
Kritike staršev, kreganje in celo kakšna “čez rit” so to prepričanje dodobra utrdili globoko v našo podzavest in tako so poskrbeli, da gotovo ne bomo preveč izstopali s svojim vedenjem in razmišljanjem. Ko smo bili otroci, je seveda delovalo, da smo se temu uklonili. Bilo je celo izredno pomembno, da smo se čutili sprejete od drugih in da smo jim ugajali. Vse to je bilo zagotovilo, da bo za nas poskrbljeno in da smo del skupnosti. Desetletja pozneje pa ugotavljamo, da nam je neverjetno težko izpostaviti se, povedati svoje mnenje v družbi ljudi, predlagati nov projekt v službi ali se preprosto povezati z drugimi ljudmi. Vsako besedo pretehtamo, preden jo izrečemo. In toliko časa premlevamo kaj naj rečemo in kako naj to naredimo, da ne bi izpadli neumni, da nam priložnosti kar polzijo iz rok. Marsikdo ugotovi, da iz strahu, da bi izpadel trapasto, ne naredi česa, kar bi ga sicer osrečevalo. Vse zaradi “drugih”.
Ta nesproščenost pa se s tem ne neha. Ko smo končno spet sami s sabo in s svojimi mislimi, se še kar vrtimo v krogih in analizirao svoje vedenje in kje vse smo ga polomili. In tako se lahko še dneve mučimo z nečim, na kar so drugi že zdavnaj pozabili, saj se tako ali tako ukvarjajo sami s seboj.
Zdaj pa pomislite kako absurdno je to! Med tem, ko razmišljamo, kaj si bodo drugi mislili o nas, ti isti ljudje najverjetneje tuhtajo, kaj si mi mislimo o njih! Ohromljeni smo zaradi tega, kar mislimo, da nekdo drug misli!
A kot rečeno je ta strah tako globoko vsajen, da utegne biti trd oreh za marsikoga, da se ga znebi. Če uporabite moč hipnoze, je zelo verjetno, da boste ta oreh vendarle strli, saj dostopate prav do tistih ključnih trenutkov, ko ste kot otroci začeli verjeti, da je življenjsko pomembno, kaj drugi mislijo o vas. S tem pa dobite priložnost, da tisto, kar ste se naučili takrat, zdaj kot odrasli spremenite. Lahko pa se tega lotite tudi korak za korakom. Vprašajte se: “Zakaj je tako pomembno, kaj te osebe mislijo o meni?” Najverjetneje bo odgovor nekaj v smislu: “Ker nočem, da mislijo, da sem neumen.” Lahko se vprašate: “Kdo mi je to povedal, kje sem se tega naučil?” Zatem se lahko vprašate zakaj bi bilo to tako slabo, če bi o meni to mislili. Spet boste prišli do odgovora, denimo: “Ker me potem ne bi marali.” S tem se že približujete globjemu strahu – strahu pred zavrnitvijo, ali pa strahu, da nisem dovolj dober tak kot sem. Tako se lahko korak za korakom približate resnici, zakaj ne morete biti takšni kot ste pred soljudmi. Razumevanje pa je že prvi korak, da se te nesproščenosti otresete.
Verjemite, da se je vredno potruditi. To vam namreč omogoči, da svojo lastno vrednost poišlete znotraj sebe in je ne iščete več tam, kjer je ni – pri drugih!
Več o RTT najdete na: ursatrebusak.com
