Jože Hausman: Gospod na drugi strani objektiva

Na naši spletni strani bodo prostor vedno dobili zanimivi Slovenci in Slovenke in gospod, ki je govoril z nami v tokratnem intervjuju to zagotovo je. Jože Hausman. Morda za njegovo ime slišite prvič, a ste njegovo delo videli že mnogokrat. To niti ni presenečenje, saj gre vendarle za gospoda iz ozadja. Nekoga, ki stoji za in ne pred kamero. Jožeta Hausmana pozna vsa Gorenjska. Kljub temu, da bi lahko že skoraj desetletje užival v pokoju, se svoji drugi največji ljubezni – kameri, ne misli odreči kar zlahka.

Je človek, ki bo s kamero na terenu ne glede na dan, uro, krst ali pa poroko. Je dopisnik POP tv-ja in Kanala A iz Gorenjske. A njegova vrednost ni le v tem, da se odozve vedno, ko se kaj zgodi. In ponavadi ga niti ni treba poklicati, ker to zve prej kot uredništvo v Ljubljani. In ne zgolj to, da vedno poskrbi za posnetke. Njegova velika dodana vrednost je, da še preden novinar pride v iz Ljubljane, Jože že ima prav v vsaki vasi vsaj enega človeka, ki novinarjem pomaga, da dobijo še več podatkov. Jože je pač človek, ki je v vseh teh letih spletel neverjetno mrežo prijateljev na terenu. In to seveda pomaga.

Gospod Hausman, kako in zakaj ste začeli s snemanjem?

Snemalec nisem vse življenje. Začel sem kakšnih štirideset let nazaj, pri 30-tih letih. Čisto ljubiteljsto. Delal sem v tekstilni tovarni in ko se je ta zaprla sem poprijel za kamero, sem pa že prej veliko stvari snemal tako, privatno. Videl sem se v tem in začel snemat profesionalno.

Od začetkov vaših snemalnih dni je minilo kar nekaj časa. O tem, da tehnologija napreduje praktično iz dneva v dan ni potrebno govoriti … Kaj vse se je spremenilo? 

Zelo veliko. Od analognega, digitalnega, XD cam, do zdaj 4K in tako dalje. Tehnologija gre zelo hitro naprej, tako da jo že človek komaj dohaja in je tudi vse bolj zahtevna. Pri vsaki stvari je nekaj novega in pri vsaki stvari se moraš učiti. V časih, ko so se začele VHS kasete so potem prišli na DVD-je, zdaj se niti ti več ne uporabljajo, ampak MP4 ali 4K. 

Torej ne morate reči, da je bilo nekoč lažje kot danes in obratno?

Težko rečem, da je bilo včasih lajže. Danes pogledaš samo na monitor in vse takoj vidiš, pri analognem je bilo vse avtomatsko in zraven ni bilo potrebno toliko ročnega dela, danes pa imaš tudi menu-je, ki ti omogočijo take ali drugačne posnetke. Ampak ja, včasih sem kaseto preko avtobusa poslal v Ljubljano, danes pa to mirno pošljem, samo signal potrebujem in nekaj minut kasneje novinarji že lahko delajo s posnetim materialom.

Kateri je vaš najljubši posnetek in kraj snemanja?

Rekel bom tako … Vsak teren je po svoje ‘fajn’. Najboljši so tisti, kjer delaš reportažo. Ne, da delaš kakšno “težko stvar” ali politiko. Včeraj sem ravno snemal kako so navijači spremljali košarkarsko tekmo in potem Benjamina Savška, ki je dobil zlato kolajno. To so te prijetne stvari za snemati. Seveda vse snemam, a določenih stvari se vseeno naveličaš, kot te korone zdaj; kje bodo sprejemali bone, kako bodo preverjali bone … To ni tako zanimivo. Ker se res ponavlja že leto dni, no še več.

Lahko rečemo, da je šport ali zabava področje, ki ga najraje spremljate?

Ne, lahko je tudi samo preprost ljudski dogodek, ko naprimer konji hrano v hrib nosijo. Pa iz tega novinar naredi zgodbo. Pozitivne reportaže rad delam. Če se kakšen ‘namantra’, kaj ustvari in naredi, to so pozitivne stvari. Tudi če samo ovce s hribov pripelje. 

Kako poteka snemalčev dan?

Dan poteka tako, da zjutraj dobiš teren, torej temo, kaj greš delat. Nato se dobiš z novinarjem, ki ti razloži kaj bi rad imel posneto in kaj je bistvo zgodbe. To mi veliko pomeni, ta razlaga. Tudi, če dobim navodilo, da potrebujejo samo izjave, moram vedeti kaj je ozadje, da lahko naredim še kakšne kadre, torej dodatno sliko, ki jo potem vi vidite v poročilih.

Kar pomeni, da je potrebno zelo veliko kreative …

Točno tako!

V svojem poklicu ste snemali veliko znanih ljudi, vendarle ste snemalec za Kanal A, 24ur … Koga bi izpostavili?

Posnel sem veliko znanih oseb, ampak res veliko. Od Putina, Mubaraka, veliko politikov, a to mi ne pomeni toliko, kot če snemam kakšnega preprostega človeka, ki je sam nekaj ustvaril.

Verjamem, da ste pri snemanju doživeli marsikaj zanimivega. Se katerega dogodka še posebej spominjate?

Vse dogodke imam v spominu. Izpostavil ne bi nobenega, ker ima vsak svoj značaj in svojo zgodbo. Ko snemaš marsikaj doživiš. Od prijetnih do neprijetnih stvari, a slednje hitro pozabiš. Ti mi grejo hitro iz glave, ker sem tak človek, da se s kakšnimi takimi stvarmi ne obremenjujem, mi je pa v veselje delati pozitivne stvari. In te res veliko bolj ohraniš v spominu. Spomnim se, ko smo snemali odprtje kakšnega podetja ali pa je to podjetje naredilo nekaj na inovatorstvu. Lepo mi je bilo, ko sem delal z Gregorjem Trebušakom prvi šolski dan ali pa ko smo odšli deset let nazaj pomagati gospe, ki ji je država ponudila pomoč. Lepo je bilo, ko smo prišli do nje in ji povedali, da imamo denar, da ji pomagamo. Ko smo prišli v trgovino, si je gospa zaželela novo spodnje perilo. Ker ga sam ne znam izbirati sem prosil prodajalko, da je gospe pomagala pri izbiri. Veliko je pozitivnih stvari in mislim, da jih imam več kot negativnih. Sem pozitiven človek. Mene je razžalostilo, ko sem snemal otroke, ki so bolj siromašni. Teh otrok nisem snemal v obraz, ker ne želim, da se na televiziji prikaže obraze teh otrok. Novinarka jih je spraševala, če imajo kakšno žepnino, oni pa so odgovorili: »Žal nič, ker mi smo pa preveč revni, da bi jo imeli …«Take stvari me prizadanejo. Da otrokom ne omogočimo vsaj malo otroštva, ki si ga zaslužijo. Življenjske stvari me bolj prizadanejo in potolčejo.

Kako to, da še vztrajate, če se ne motim, ste vi že nekaj časa v zasluženem pokoju, a še zmeraj aktivno snemate za televizijo?

Deseto leto teče, od kar sem v pokoju. Zakaj še zmeraj delam? Počutim se dobro, z novinarji in sodelavci se zelo dobro razumem. Preden sem šel v “penzion”, sta me poklicala dva sodelavca in me vprašala kako sem se odločil.

Rekel sem jima: »Dokler bom lahko, dokler mi bo zdravje služilo in dokler boste vi z mano zadovoljni, bom delal.« Če jaz ne bom več zmogel ali vi ne boste zadovoljni z mano, se pa bomo pa razšli, spomini bodo pa zmeraj ostali. Pa še to vam povem, tudi, ko enkrat prekinemo prosim, da me povabite, kadar bo druženje. To se mi bo pa res ‘fajn’ zdelo.

In tako še vedno delam in to zelo rad. Poleg tega pa poznam ogromno ljudi. Doma sem z Bleda in ljudje tu me cenijo in spoštujejo, veliko informacij v Ljubljano posredujem kar sam. In to tudi uredništvu veliko pomeni. Se mi zdi.

Lahko rečemo, da ste snemalci ‘možje iz ozadnja. Vas je morda kdaj zamikalo stopiti pred kamero?

Niti ne … Veliko prispevkov grem delati kar sam. Ravno danes sem šel pobirat izjave. Da pride novinar iz Ljubljane, potrebuje eno uro in enako nazaj. Jaz imam to vse posneto in imajo tako že vse v Ljubljani. A je to prednost? V soboto sem snemal Iztoka Čopa, ki sem ga posnel kar sam. Preden pride novinar do sem ima že vse posneto na računalniku v Ljubljani. Novinar mi samo pošlje vprašanja in to je to, sam pa sem še malo dodal. Z Iztokom se tudi dobro poznava, in sem rekel »Lej, mogoče boš ti bolj razumel Pogačarjevo bronasto kolajno. Ti si dvaindevetsedetega leta v Barceloni dosegel prvo olimpijsko medaljo za Slovenijo, in to tudi bronasto.« Počagar pa je osvojil prvo olimpijsko v kolesarstvu za Slovenijo. In potem je Čop to tako združil. Vprašal sem ga tudi, kakšno sporočilo ima za športnike, navijače … Sem tak človek, da še vedno kaj vprašam zraven.  

Zasledila sem, da ste svojo kamero poimenovali Lojzka. Stoji za tem kakšna anekdota?

Jaz sem se predvsem hecal. Enkrat me je eden od politikov vprašal, ko sva že vse posnela: »Dajte meni povedati … Ali vas kaj moti, da politiki tudi lažemo?« Rekel sem mu, da me to ne moti, ker se s tem ne obremenjujem. Moti pa me, da moji ljubici lažejo, ker moja ljubica vse spremlja. In me vpraša, če imam ljubico in mu povem, da ja. »A pa ste poročeni?« in mu odgovorim, da sem. »A pa žena vé?« in pravim, da vé, ker sem skoraj več z ljubico, kot z ženo. Iz tega je potem prišlo do Lojzke. In je postala, tako po domače, Lojzka. 

Saj pravim, to kar počnem počnem s srcem.. Nobene stvari mi ni težko narediti. Če sem na terenu in reče novinar; »A mi posnameš ta znak, na katerem piše 50 (km/h)?” Jaz vsamem kamero in posnamem. Ne vprašam, kam ga bo dal, zakaj ga potrebuje … Do takrat imam jaz to že vse posneto. Meni je dobro, pa če oni ta video uporabijo ali ne. Še do danes nisem nobenemu očital, da česa kar sem posnel, ni uporabil. Glede tega nimam nobenih problemov, ker oni to sestavljajo in oni to delajo. Joža material odda in »Adijo Mare!«. 

(smeh) Gospod Jože, Najlepša hvala za vaš čas!

Zala Zajko Ivančič