INTERVJU: Gospod, ki je premagal Američane.

Gospod. Velik gospod. Pa ne zgolj zato, ker ima centimeter več kot dva metra – prav toliko kot Luka Dončić. Velik gospod predvsem zato, ker je uglajen, razgledan, vesel, dobrodušen in iskriv človek. Ob vsem tem pa skromen. A ta gospod ima izjemno življenjsko zgodbo. 

Aljoša Žorga je rojen Ljubljančan, rodil se je februarja leta 1947. Njegova starša sta poskrbela, da je vsestransko nadarjen in je bila košarka le del njegove življenjske poti. A kakšen del!

Če ste iz Ljubljane, ste ga gotovo kdaj že opazili. Na kolesu ga je namreč težko zgrešiti. No, tudi tako je 74-letnega dvometraša težko spregledati. Zdaj so lokali že skoraj pol leta zaprti, drugače bi vsaj enkrat tedensko posedal s košarkarsko smetano nekdanje skupne države. Pravi, da se še vedno najdejo ljudje, ki ga pocukajo za rokav, ga pozdravijo in bi mu radi plačali kavo. In da bi tudi sprejel, če okoli njega ne bi bilo toliko prijateljev, potem bi bila runda verjetno predraga. A bolj kot plačana kava ga razveseli, da ljudje še vedno vedo, kaj so skupaj s fanti dosegli. 

Aljoša Žorga je bil med 1967 in 1971 član jugoslovanske košarkarske reprezentance, za katero je odigral 80 tekem. Z Olimpijskih iger leta 1968 so domov prinesli srebro, na Svetovnem prvenstvu v Ljubljani 1970 so bili zlati – saj se spomnite: “Luna vaša, zlata naša” – leto kasneje na Evropskem prvenstvu pa srebrni. Na kratko, Žorga je bil svetovni prvak ter olimpijski in evropski podprvak. Kakšno obdobje, kajne? To bo težko ponovila tudi Slovenija z Luko Dončićem na čelu. A košarka še zdaleč ni edino, kjer je ali pa še blesti. Šport, posel in čut za estetiko ima zapisano v genih. Oče Aleš je bil doktor prava in atlet, tekel je na 400 in 800 metrov, mama Mileva pa profesorica glasbe. In tudi Aljoša Žorga je človek mnogih talentov. Zato sem ga prosil, če bi si vzel nekaj minut časa za pogovor. Žal preko telefona, smo le sredi epidemije. In je z veseljem privolil. Po dobre pol ure pogovora mi je bilo žal dvojega: da res ne sediva kje na prostem in klepetava, ker bi lahko posedela še dodatne pol ure in več. Pa tudi, da sem premlad, da bi bil poleg v tistih neverjetnih zlatih časih košarke. 

Koliko se je spremenila vaša dnevna rutina zaradi epidemije? 

Najtežje prenašam prepovedi potovanja v druge regije po državi. V glavi sem prost človek in rad potujem, kamor si zaželim. Torej na en ali drug hrib, a to zdaj ni bilo mogoče. Tudi ti prijateljski odnosi so zdaj seveda bolj omejeni na telefonske pogovore. S košarkarskimi prijatelji smo se vedno dobivali v lokalu pri Metalki, a zdaj ne veš ali moraš imeti masko ali ne, ko stojiš 2 metra narazen, sesti ne moreš. Imam pa družino, tako da družbo vseeno imam. Vsaj preko telefona se z vnuki, sinom in hčerko vsak dan slišimo. 

Kdo pa najbolj trpi od nekdanjih košarkaskih kolegov, da odpada kava, oziroma tradicionalno druženje? 

To bi pa težko rekel. Pogosto pridejo Ivo Danev, pa Rado Lorbek, Lan Brenk. Vsem nam še kako odgovarja, da se vidimo. A mi gremo pogosto tudi na kakšen hrib, tako da potem poklepetamo tam med hojo. Imam kar srečo, ker imam teh prijateljskih stikov veliko, bolj hudo pa je za tiste, ki teh nimajo toliko. In tem je v tej korona krizi verjetno precej huje. Tukaj pa morda tudi facebook malo pomaga, tudi tu lahko s kom malo poklepetaš. 

No, vi ste na facebooku kar aktivni.

Moram reči, da moram kar paziti kaj objavim. Imam kontrolo dveh vnukov in sina ter hčere. Malo za hec ampak zares, tudi na facebooku ni vse enostavno. Že kakšna objava – sam sem nekaj zapisal glede mask – pa se je takoj vnela razprava. Sam sem bil res nežaljiv, ampak takoj sem bil ob dva prijatelja s facebooka. Hočem reči, da se tudi te razmere v katerih živimo, neusmiljeno dotaknejo vsakogar. Slabo pa je, da se na primer danes “skregamo” zaradi mask. 

Ja, politika je nekaj, kar vse bolj deli. Ne pa šport. In vi ste športni junak, velikan. Mladi še vedo, oziroma, mladi dovolj vedo, kdo ste, kaj vam je uspelo? 

No, treba je vedeti, da je to res že zgodovina, od teh uspehov je danes že 50 let. A sem vedno vesel, ko se novinarji spomnijo na te čase. Moram pa reči, da sem izjemno ponosen na fante, ki zdaj dosegajo uspehe: na Gorana Dragića, Luko Dončića, ker so pravzaprav naši nasledniki in so obdržali košarko na takšni zavidljivi ravni, da je košarka še vedno eden najbolj uspešnih športov v Sloveniji. Mislim, da se Slovenci premalo zavedamo, kaj nam je uspelo v Turčiji, ko smo postali evropski prvaki. Kaj je takrat za košarko in Slovenijo naredil Goran Dragić naprimer. On je s svojim 100 odstotnim naporom, še več kot 100 odstotnim naporom v vseh končnicah tekme, zastavil svoje zdravje. Lahko bi se poškodoval, njegove kariere v NBA bi bilo konec, stran bi vrgel milijone, a on je šel z glavo skozi zid in nam prinese to medaljo skupaj z ostalimi fanti. Da o Dončiću sploh ne govorim. 

Ponoči vstajate zaradi Luke Dončića? 

No, sam skušam s svojim časom kar se da racionalno ravnati. In smatram, da je nočno spanje pomembno za zdravje, tako da ponoči ne vstajam. A se moram pohvaliti, da si potem na portalih pogledam vse njegove tekme oziroma akcije. In to počnem že vse od začetka njegove kariere v NBA. In sem navdušen nad njegovimi akcijami, sploh ne morem verjeti kako dober je in kako dober še bo. 

Po koncu vaše košarkarske poti, pri 30 tih, leta 1977 ste se s končano ekonomsko fakulteto lotili povsem drugačne igre. Vodili ste najprestižnejšo trgovino v državi Maximarket. 

Sam sem tam začel delati leta 1982, dve leti po Titovi smrti. To so bila leta, ko je manjkalo vsega. Ni bilo olja, zobne paste, ženskih nogavic, kave, čokolade. Bil je to čas, ko smo se vozili glede na registrske tablice: par, ne-par. Torej bilo je hudo pomanjkanje blaga. In v teh razmerah smo se morali znajti po svoje, da je bila blagovnica dobro založena. In lahko rečem, da je bila v resnici najboljša, najbolje založena. Imeli smo svojo pekarno, kar takrat ni bil običaj, pa vrhunsko restavracijo. In vsi politiki iz tujine so prišli pogledati Maximarket. 

Kaj pa je bilo najtežje dobiti v tistem času v trgovini?
Morda čokolado. Imeli smo le nekaj kilometrov stran tovarno čokolade Gorenjka, pa je bilo nemogoče dobiti čokolado. Smo se odpeljati tja in jih prosili, dajte nam vsaj nekaj čokolade, pa so nam poslali 100 čokolad ali pa 200. Podobno je bilo s kavo. Pražarn je bilo veliko, a kave ni bilo nikoli dovolj. Tako je vsak kupec dobil 20 dag kave, pa še to ne vedno. A to je bilo še vedno bolje kot drugod po Jugoslaviji. Jeans hlače smo dobili v Beogradu, smo šli tudi tja, pa prosili v tovarni, kjer so imeli licenco za Lee, če nam jih nekaj dajo. Po vsej Jugoslaviji smo hodili in prosili. A zato smo bili toliko boljši. 

Tudi restavracija je bila posebnost tistega časa kajne? Kaviar, gosja jetra, tuja vina …

Ja, Slavko Adamlje je bil vrhunski kuhar. Eden najboljših tistega časa. On je skrbel s čvrsto disciplino za red in kvaliteto. In res smo imeli zavidljivo ponudbo. Še danes se ve, da je v Maximarketu dobra kuhinja in vse to izhaja iz tistega časa. 

Na vašem facebooku lahko vidimo veliko izjemnih fotografij? Ste izučeni fotograf ali samo tako zelo nadarjen? 

Enostavno se je začelo. Imel sem telefonček in fotoaparat. In ker veliko kolesarim, sem tu ob Ljubljanici šel gor in dol in iskal nekaj motivov, ki so mi padli v oko. Pa sem naredil nekaj fotografij in jih objavil na facebooku. In ko sem dobil kar nekaj pohval, mi je to dalo zagona. Potem sem si malo še prebral na internetu, si kupil malo boljšo opremo in to je to. Sem samouk. Saj bi moral kupiti malo boljši fotoaparat, ampak danes je tudi že telefon tako dober. Na vseh izletih tako skušam opazovati naravo in najti dobre motive za sliko. Pomembna se mi zdi svetloba. Imam pa malo občutka, mama je bila profesorica na Akademiji za glasbo, stric je dobro slikal, stari oče je bil kompozitor in očitno imam nekaj tega občutka. 

Katera fotografija pa vam je najbolj uspela? 

Izpostavil bi Ajdovsko deklico nad Vršičem. Bil je lep izlet, ujel sem sončni zahod. In slika “deklice”, ki opazuje zlati macesen mi je res uspela, že tako mi je celotna pravljica o Ajdovski deklici pri srcu, saj delno ponazarja klenost Slovencev, ne glede na resničnost. In ta fotografija si je pri meni na facebooku “zaslužila” preko 400 všečkov. Čeprav bi kvaliteta fotografije lahko bila boljša. 

Mislim, da je v resnici zelo uspela. Ker sva pri koncu, kakšni pa so vaši načrti? 

Joj, bolj kratkoročni so. Imam novo kolo, s pomočjo elektromotorja. In s tem kolesom imam namen obiskati relativno visoke koče, ki so dostopne s kolesom. Tako bi rad šel na Kofce, pa na Roblekov dom, morda bo tam treba malo peš, pa na Mangart bi šel s kolesom. Saj gre tudi brez elektromotorja, a tako je res lažje in tudi z ženo greva skupaj in nisva odvisna od najine dnevne forme. Zdaj električni motor pomaga enemu ali drugemu. Samo še vreme potrebujem in pa seveda, da ne bo prepovedi prečkanja regij. 

Je vaš dan torej povsem zapolnjen? 

Kdo pravi, da ves dan nima časa. Pri meni ni tako. Zjutraj vstanem – nisem pa jutranji tip – in najprej telovadim. Zaradi nekaj poškodb moram telovaditi, da lahko potem normalno delujem. Potem pogledam na spletu novice, pa Luko Dončića, pa vzdrževanje prijateljskih kontaktov, okoli hiše je tudi treba vedno kaj postoriti in celo nekaj se z obnovo ukvarjam. Si pa ne nalagam groznih obveznosti. Je dan dovolj poln. 

Treba je najti le nekaj, kar te veseli in se tega držati, vztrajati torej?  

Ja, če sebe skušam analizirati, imam to neko vztrajnost res v sebi. Skozi življenje se človek spreminja, tako telo, kot možgani. In v tem razvoju sem prišel do pokoja in se mi zdi, da je treba zdaj imeti nekaj kreativnosti, ohraniti nekaj duhovitosti. Se mi zdi, da mi kolesarjenje daje energijo in zdravje. Pa tudi s fotografijo je tako.