70 let Kekca in česa niste vedeli
Prav danes mineva 70 let od premiere filma Kekec. Kekec je je eden najbolj kultnih filmov slovenske in jugoslovanske kinematografije. Nastal je v režiji Jožeta Galeta po pripovedki Kekec nad samotnim breznom Josipa Vandota.
Pisatelj Josip Vandot je sicer planinske pripovedke o mladem pastirju Kekcu objavljal v letih med 1918 in 1924, lik Kekca pa je prvo filmsko upodobitev doživel torej trideset let kasneje.
Črno-beli mladinski film iz leta 1951, prvi film trilogije o Kekcu, je imel premiero 18. decembra leta 1951. Leto kasneje je na 13. beneškem filmskem festivalu kot prvi slovenski film dobil mednarodno nagrado. Na vrhuncu priljubljenosti je bil film predvajan tudi v tujini.
Leta 1963 in 1968 sta sledila še dva Galetova filma po Vandotovih pripovedkah – Srečno, Kekec! in Kekčeve ukane.
Kekec ima neprecenljivo vrednost slovenske kulturne dediščine in filmske umetnosti. Negativ filma se je v Slovenijo šele pred dobrim tednom dni vrnil iz kinoteke v Beogradu kot eden od trinajstih slovenskih filmov, ki jih je leta 1968 producent Triglav film predal v hrambo v Jugoslovansko kinoteko. Triglav namreč ni imel primernega depoja za njihovo hrambo. Dolgo časa so domnevali so da posejani po Bolgariji in Romuniji, na koncu se je izkazalo da so vsi potrebni filmski koluti hranjeni v Beogradu.
Film je bil v izvirniku posnet na 35 milimetrski trak v takrat standardnem razmerju slike 1.375:1 oziroma 11:8, kot ga je tisti čas določila ameriška akademija za filmsko umetnost in znanost.
Pa še nekaj zanimivosti:
Na avdicijo za ta film se je prijavilo več kot tisoč otrok, katere je selekcioniral Ernest Adamič. V eni izmed stranskih vlog je zaigral tudi Lado Leskovar.
Snemalo se je v letih 1950 in 1951. V scenariju so bili predvideni samo sončni dnevi in si glede na proračun niso mogli privoščiti morebitnega čakanja na lepše dni. Zato sta se Gale in scenograf Tone Mlakar odločila da se večino prizorov posname v studiu.
Scenograf in arhitekt Tone Mlakar se je odločil za scensko postavitev vasi oziroma njene kulise v Gozdu Martuljek, saj so bile hiše in gospodarska poslopja v okolici Kranjske Gore, zaradi različnih arhitekurnih tipov povsem neprimerna za idilično podobo Kekčeve vasi. Te kulise so bile po Mlakarjevem natančnem proučevanju arhitekturnih značilnosti zgrajene tako dobro in tako realistično da tega v filmu nihče ni opazil, poimenovali so jo “Mlaka”.
Kuliso so takoj po snemanju podrli, ter razočarali številne male in velike oboževalce samega filma in Vandotovega pravljičnega sveta, saj so še nekaj let trumoma drli v Kranjsko Goro ter po okoliških vaseh (žal) zaman iskali »obljubljeno« Kekčevo deželo.
Film je stal približno 4,000,000 takratnih dinarjev (80,000 US$), kar je enakovredno današnjim 730,600 € (v letu 2021), preračunano glede na inflacijo v primerjavi z letom 1951, ko je bil ameriški dolar vreden 50 jugoslovanskih dinarjev
Bedanec (France Presetnik) je na snemanju Kekca zaradi tega, da bi bil bolj strašen, nosil čevlje s 10 cm podplatom.
Pri izbiri igralcev so obiskali več sto šol, izbrali 1000 učencev, tiste najboljše pa posneli na filmski trak. Posneto je bilo več 100 metrov traku.
Po besedah Barla se je Jožetu Mlakarju, ki je igral Rožleta, ta lik tako zameril, da ni hotel več imeti nobene povezave z filmom, saj so ga vsi dojemali kot tepčka.
Film je bil predvajan tudi v tujini; Madžarska (1956), Zahodna Nemčija (1956), Kitajska (1957), Vzhodna Nemčija (1967), Argentina itd…
18. decembra 1951 je doživel svetovno premiero na festivalu v tujini, tri dni kasneje pa še doma v ljubljanskem kinu Union.
Film si je v prvotno ogledalo 62,855 gledalcev, nekaj manj kot drugi del, a je ta največja klasika med vsemi tremi.
